Kaj dosti o Slovenski avanturi 2013 nisem vedel, čeprav se je v petek začela v Novem mestu. Novomeški jamarji smo bili zaprošeni za pomoč pri spustu tekmovalcev v jamo in ker radi pomagamo, smo se Tico, Klemi in jaz v petek popoldne napotili v Kočevski rog, kjer smo postavili vse potrebno za varen spust v jamo. Je kar trajalo, končali smo šele ob 11. h zvečer, ker ni tako enostavno postaviti zadeve za ljudi, ki jim spuščanje v jamo ni vsakdanje opravilo. Ob ognju in obveznih čevapih sem potem dobil informacije o avanturistični tekmi po Sloveniji, zaradi česar sem potem komaj čakal, da vidim prve tekmovalce. Namreč, društvo tabornikov Rod Jezerski zmaj Velenje (kar pomeni, da za razliko od skavtov noge ženske brijejo, moški pa imajo v nahrbtnikih namesto biblije kondome) že enajsto leto organizira zadevo, za katero ljudje iz vse Evrope plačajo, da se jo lahko udeležijo, nagrada je pa na koncu topel stisk roke. Ja, vem, ljudje ne počnejo vsega za denar in slavo, mi je jasno, ampak nekako nisem mogel dojeti, da obstajajo ljudje, ki v treh dneh brez spanja prepotujejo s kolesi, kajaki, peš, na rolerjih in plavanjem skoraj 450 kilometrov! In med njimi so praviloma tudi ženske!
Torej, ob ognju in čevapih smo sedeli štirje vojaki in trije normalni in organizator Tomaž je večkrat ponovil, da smo jamarji pa najbolj odtrgani ljudje ever, kar mi je bilo povsem neverjetno, glede na to, da je že od vsega začetka pri tej dirki po Sloveniji in je videl svašta. Dobro, sva ga s Ticotom fascinirala, ko sva zadeve napeljevala s čikom v ustih in radlerjem v eni ter kavo v drugi roki, a kaj je to v primerjavi s tridnevno dirko!? Smo poslušali zgodbe o tem, kaj vse moraj otekmovalci početi in komaj čakali, da jih vidimo, predvsem jaz in Tico, ki nisva mogla zaspat. Ostali so se porazgubili po spalkah že kmalu po polnoči, s Ticotom sva se pa ob ognju tresla zaradi gozdnih zvokov. Me je bilo po dolgem času spet strah, nimam kaj tajit! Skoraj polna luna in prasketanje ognja naredijo svoje. Ticotu je enkrat ali dvakrat vmes že skoraj uspelo zaspati in ker bi potem ostal edini buden in ker pogovor ni več pomagal, sem moral poseči po najbolj pokvarjenih trikih. Sem prižgal čik in kakor z užitkom kadil (čeprav me je od silnih čikov že grlo peklo!) in itak da ga je premamilo, se je prebudil in še sam prižgal. Pa je bil strah malo manjši. Čeprav, mogoče pa tudi ne, ker sva se pogovarjala o tekmovalcih, ki so v tistem trenutku kolesarili po kočevskih hostah in razglabljala o tem, ali jih ni nič strah medvedov in kako bi midva kolesarila po čeških hostah, recimo. Mene je bila groza že samo ob pomisli na kolesarjenje, kje so šele medvedi in hosta in noč, Tico je pa potem pogovor preusmeril na to, kakšne so ženske, ki zdržijo takšen tridnevni mater. In se je povsem razbudil, ko si je poskušal zamisliti kakšno Švedinjo, blond, s kitkami, kako nažiga po hostah in kako ji bo potem on na štrik pomagal pa to, kar malo se je celo zaslinil po moje! Jaz kakšnih velikih pričakovanj nisem imel, upal sem le, da si redno brijejo brke. Čas v hosti je mineval počasi, še posebej, ker sva reagirala na vsak šum in sva ploskala in podila beštije proč, dokler Tico ni imel vsega dovolj in je vstal, malo ogenj podrezal ter kofe scmaril, kar je prepričalo tudi mene, da sem vstal, zelo kmalu, okoli petih zjutraj, se je pa prva ekipa tekmovalcev pripeljala. In si nisem mogel kaj, da jih ne bi občudoval, ko so med natikanjem opreme za v jamo mirno razlagali, kako so medvedko s tremi mladički srečali. Plus da so rahlo zmatrani so potožili. A bejžnobejž, sem si mislil! Počasi se je začelo daniti in so tudi ekipe začele prihajati v krajših razmikih in smo imeli kar posla, tako da sva s Ticotom kofete cmarila le na okrogle ure, pa vsaka druga ekipa je povedala, da so medveda ali prašiča srečali. In me je bilo celo za nazaj malo strah in si niti pod razno ne predstavljam, kaj žene recimo dve mladi čehinji, da s kolesom sredi noči nažigajo po slovenskih hostah se in potem pustita v jamo spustiti povsem neznanim ljudem!? Dobro, vsaj medveda nobenega nista srečali, čeprav je ena priznala, da je bilo pa čudnih zvokov kolikor hočeš! In spet: a bejžnobejž …
Okoli desetih dopoldne smo pospravili tabor (Tico rahlo razočaran, ker nobene blond Inge s kitkami ni bilo!), tekmovalci pa so že prej odbrcali proti Novemu mestu in v kajake in potem proti Kostanjevici na Krki, pa tudi v tem trenutku še vedno nekje sopihajo, jaz grem pa počasi spat. Na takšno tekmo zagotovo nikoli ne bom šel, četudi je nagrada le zavest, da pač zmoreš, pomagal bom pa od zdaj naprej vedno in z veseljem, ker velenjski taborniki so največji carji in delajo čudeže!
Izjava tedna: Ti Francozi so pa še večji Čehi od Poljakov!
Aja, pa gospoda Graha na tej tekmi tudi nisem videl, pa tako v gostilnah rad razlaga, kako on kolesari in kajakira in se po hostah sprehaja! 😉
