Palačinke

Mi je enkrat rekel en mehanik, da mu odštevanje nikoli ni šlo, pri seštevanju in množenju je bil pa dober. Plus o decimalkah da se mu tudi ne sanja in podobno, je bil pa pristaš pregovora, da čas je zlato in je računu vedno prištel še datum. Recimo. Pa saj to mogoče ni čisto res, ampak sem mu pa malo podoben. Ne pri računanju, saj nimam komu kaj računati, a danes, ko preljube mi soproge ni bilo doma zvečer in smo bili takorekoč prepuščeni sami sebi in smo pozabili v trgovino po kruh in ker nam zdrava prehrana od burekov, hamburgerjev in kebabov čez ušesa gleda, naj pic niti ne omenjam, sem prišel na briljantno idejo. Če bi morda palačinke spekli, Ker to pa znam. In itak se mi je kar malo zamalo zdelo, ko so že na začetku podvomili, da ne bo šlo, da itak mase na znam narediti, a sem se zasmejal, ker to je res, imam pa telefon in brezžično povezavo v hiši, striček Google pa itak vse ve. In so se jim obrazi razjasnili in smo skočili kot eden, celo brez komande. Mi je bilo všeč, da tako skupaj delamo, pa čeprav samo palačinke, predvsem zato, da bomo kasneje preljubi soprogi lahko povedali, da znamo tudi sami preživeti. Mali je mleko meril, taveliki ja dva jajca ubil in pecilni prašek poiskal in noter stresel, jaz sem pa moko stehtal in vrgel v pisker za miksanje. Mali je celo vedel, kje mamica mikser skriva in ga je sam sestavil in premešal, jaz sem se pa delal, da tavelikega zaradi hrupa ne slišim, ko je nekaj protestiral, da je mamica rekla, da je tudi pomembno, kako sestavine noter mečeš in s kakšno hitrostjo potem maso mešaš in da mora masa pol ure stati, da nabrekne … Ja, saj sem v receptih na internetu prebral neka modrovanja, da daš noter še radensko, da je bolj rahlo in ene miljon trikov, ampak prave možake takšne brezvezarije ne smejo zanimati, mi moramo biti zadovoljni z osnovnim! In sem še malo posolil, malo je pa še tamali, ko nisem gledal, zato sem malo sladkorja dodal, vmes je pa že taveliki tarnal, da mamičina masa ni tako mehurjasta in tekoča in kaj jaz vem kaj še vse, sem kar zajel eno orng zajemalko za bolj debelo palačinko, da bom prej porabil maso, ker tenke se ful dolgo peče, sem zadevo ulil v vročo ponev in potem … Potem smo vsi debelo gledali, ker nekaj ni bilo prav, je bilo, kot bi hotel mleko speči, Povsem tekoče, da je skoraj zavrelo namesto speklo se. Sem na hitro še enkrat pokukal v Googla in dodal še malo vode, če je to morda tisti trik, pa kaj dosti drugače ni bilo, plus smo še eno jajce ubili, ker jajca pokati je bogovsko, tistih nekaj koščkov lupin pa itak nima veze, če malo med zobmi zahrustljajo, pa malo mi je jajce špricnilo pa ploščicah, čeprav se mi niti sanja ne, kako se je to zgodilo … Smo spet premešali (mali je vmes sicer že pospravil mikser), pa še vedno ni bilo dobro in sem malo logično razmislil. Ker da mora pol ure stati, kakor je najstarejši nabijal, že ne more biti takšna razlika. No, ko je tista prva palačinka, ki je vrela in ne pekla, že toliko prismrdela, da sem jo poskusil obrniti, kar se seveda ni dalo in sem jo samo razmazal po ponvi, po mojem strokovnem mnenju bila že toliko ne več surova, da sem jo postrgal na krožnik, so se vsi nekaj zmrdovali, da to ni nič, ampak ko sem tisti šmrkelj na debelo s sladkorjem posipal in poskusil, sploh ni bilo slabo, da sta še otroka probala in smo jo v hipu zmazali (s ful sladkorja, kakopak!), je pa res, da smo se odločili, da takšne nočemo jesti v bistvu. No, kakor sem rekel, sem malo pomislil in dojel, da če nočem, da je tekoče, edino moka lahko verjetno pomaga in sem malo glasno razmišljal, da se mi zdi tist recept pokvarjen, da je res bilo čist ščepec moke in da 20 g na pol litra mleka ni takorekoč nič, kar se moj tastarejši začne režati (kar je redko, da se atetu smeji, še posebej, ko se na njegove ocene spomnim in mu jih naprej vržem!), da je zihr 200g. In sem še enkrat pogledal in je bilo res toliko, zato smo potem kar na oko dodali in po občutku, ker tega pa imamo in potem je nekaj ratalo. Mislim, ne tako kot od preljube mi soproge, plus malo bolj debele sem delal, da so bile samo tri, ker tasrednji je bil na nekem šolskem pikniku, ampak so bile užitne. S ful sladkorja seveda. Saj z nutelo bi bile še boljše, samo smo mislili, da je nimamo več (kasneje je preljuba mi soproga povedala, da je še, samo v kleti, kamor se ni nihče spomnil pogledati), jaz sem pa še kozarec neke dobre marmelade zmazal. In ko smo potem opazovali do amena zasrano kuhinjo, sem predlagal, da bi še eno rundo spekli, ko že glih imamo vse zunaj in smo se naučili, pa se tavelikemu ni ljubilo, tamali se je nekaj zgovarjal, da ga trebuh kakor boli, samo zame se mi pa ni ljubilo in sem raje na tasrednjega potem surlal, ker s piknika ni nič domov prinesel …

Na srečo mi je potem itak čikov zmanjkalo in sem iz najbolj moške trgovine na tankšteli potem prinesel vse, kar tapravi možakarji rabimo od junkfooda, da nas je potem pa res trebuh bolel. Sem dokazal, da soproge tapravi možak pravzaprav sploh ne potrebuje, če se le malo znajde, jutri grem pa spet v eno luknjico, kjer mi obljubljajo debela vedra znoja in bom preveč požrtih kalorij z lahkoto pokuril …