Home > BlogXtreme > Predjamski

Predjamski

9. junija 2013

Ko je Matjaž iz DZRJ Luka Čeč ob četrti obletnici odkritja povezave Bojanova jama – Predjamski sistem povabil na piknik in spust skozi Bojanovo jamo v Predjamo, me je firbec skupaj s Kacotom in Matjažem premamil proti Postojni. Sem hotel videti, kakšen je videti, ko ni jamarsko reševalni inštruktor s pokerskim obrazom. In mi ni žal, ker ni tako grozen, kadar ni oficialen … Kljub temu, da je bila obljubljena hrana zastonj, se nas niso trume frilovderjev nabrale, kar me zelo čudi. Sem bil malo zmeden in sem najprej pomislil, da smo na Gorenjskem in da ljudje povabilu niso verjeli, da so morda mislili, da je zastonj hrana kakšen trik, pa so me potolažili, da oni so skoraj Primorci. Skoraj menda zato, ker oni bi k njim, samo jih Primorci menda nočejo … Ampak, saj te geografsko zemljepisne podrobnosti niso pomembne, nas jamarje zanimajo predvsem jame in smo kar po eni nogi skakali, da so nas odpeljali v luknjo. Marjan se je postavil na čelo četice in nas odpeljal do Predjamskega gradu, kjer je vzel en takšen starinski ključ in odklenil vrata v podzemlje. Prav simpatično. In potem smo hodili in hodili in hodili in hodili in še kar hodili. Par kilometrov. Fascinantno. Ponekod je bilo blato spolzko, da smo trpeli pri hoji kot mučeniki, ponekod so bile globoke luže. Ko sem po kakšni uri prvič zajel vodo v škorenj in zaklel, so me potolažili, naj se nič ne sekiram, da bo še huje, a sem seveda mislil, da se hecajo. Kakor so se hecali z ožinami, ki jih ni bilo nikjer videti, saj bi po tistih dvoranah z lahkoto speljal železniško progo! A se niso. Nekje na dveh tretjinah smo prišli do jezerca, ki ga ni bilo mogoče premagati drugače kakor peš. Je Marjan od spredaj vpil, da naj pripravimo jajčka na šok in sem se bebavo hihital, ker sem bil prepričan, da bo potem pokazal kakšen obhod ali kaj, a ko je zagazil do pasu, sem spoznal, da je vrag šalo vzel. Smo zabrazdali za njim in visoko vriskali, jaz niti ne tako zelo, ker sem se pripravil na šok in malince skril globoko v trebuh. Voda v škornjih je zelo moteča pri hoji, pa še zelo težko jo je spraviti ven, ker se nekakšen podtlak ustvari in jih ne moreš sezuti. Sem se matral in matral, potem pa opazil, da bolj izkušeni jamarji enostavno skrčijo nogo proti riti in voda odteče pri kolenu in sem se kar malo neumno počutil. Jap, človek se vsak dan česa novega nauči. Sem potem z veseljem brazdal po vodi in škornje praznil z nanovo naučeno veščino z velikim veseljem … Mokri kombinezoni niso bili preveč moteči, ker se pri hoji hitro segreješ, ko sem že mislil, da smo pri koncu rova, so se pa ožine začele. Jih imam rad, mi delajo, bolj je ozko, bolj mi je v izziv, a postojnske so se mi malo zamerile. Smo malo pred ciljem namreč prišli do velike in globoke luže, v eni steni je bil pa majhen prehod razbit. Tako na oko sem precenil, da je dosti premajhen zame, da fizično pač ne bo šlo, a so me prepričevali, da so še močnejši od mene pririnili skozi in sem poskusil. Pa ni šlo, itak da ne! Ko mi je hladna voda stekla za vrat in ko sem bil popolnoma v vodi in so se ramena zataknila v prehodu, sem se kar malo ujezil sam nase, kaj se sploh grem, da če ne gre, pač ne gre in da z glavo riniti skozi zid pač nima smisla. Kaco me je spodbujal in dajal navodila, kje je še kaj prostora, jaz sem rinil, ker moker sem itak že bil ves, pa kar ni in ni šlo. Sem se potem zrinil še globlje v vodo, da mi je ledenica ohladila še podpazduhe, kar je najbolj neprijeten občutek, potem sem nekako zdrsnil skozi. In smo spet hodili in hodili, da nas niti zebsti ni utegnilo, pa še čez par ožin smo se potenstali, da je postalo kar toplo. Je pa res, da so njihove ožine, če glih niso pod vodo, kar prijetne, saj po blatu lažje zdrsiš skozi …

Nazaj je šlo hitreje, saj smo vedeli, kaj nas čaka plus nismo se več sekirali, da nam bo voda v škornje prišla, čeprav me je proti koncu poti že kar malo hladilo. Kar sem ugotovil seveda šele, ko smo še po soncu ven pokukali. Marjan je zaklenil in nas odpeljal do potoka, kjer smo brazdali toliko časa, da smo se za silo oprali, potem pa mimo Predjamskega gradu (kjer so imeli glih fotosešn ene poroke, sem nevesto v belem vprašal, če me hoče poleg za kontrast, pa ni bla za hece!) v strm strm hrib proti taboru. Sem mislil, da mi bodo noge odpadle, zadnjih nekaj deset metrov sem samo še s pomočjo vonja dobrot z žara naprej se vlekel!

Potem pa kot v vseh pravljicah, smo jedli in jedli in ob ognju modrovali in debatirali, dokler ni čas za domov odpraviti se napočil. Sem se vsem za prijetno doživetje zahvalil, predvsem pa Marjanu, ki je drugače vodič v Postojnski jami in nas je na svoj prost dan v jamo odpeljal. Si mislim, da se je počutil ko ginekolog, ko ga po napornem dnevu domov prišedšega pričaka soproga v seksi perilu, ko je nas zjutraj zagledal.

Na poti proti domu smo se pa še na tankšteli na kofetu ustavili in bi zagotovo prej domov prišli, če ne bi ravno avtobus Romunov na Petrol uletel in so eden za drugim iz zaprte police pločevinke piva jemali. Pa smo potem uživali v predstavi, ko so jim prodajalci poskušali razložiti, da alkohola se ponoči pri nas ne prodaja. V vseh jezikih, ki so jih znali, (romunskega žal ne), a kaj, ko so Romuni znali le romunsko, zaradi žeje je bilo pa puljenje pločevink piva iz njihovih močnih rok ko puljenje igrač iz ročic razvajenih otročkov! Vpitje je bilo tudi podobno …

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA      OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.