Home > Razno > Prelomnice

Prelomnice

11. junija 2013

Moj zlati srednji je imel danes valeto. Priznam, da sem parkrat zajel sapo, če naj mi bo nerodno, pa je bilo na koncu vse ok. Namreč, v predstavitvenem filmčku, v katerem so se predstavili vsi učenci posamič, naj bi na koncu nekaj eksplodiralo in vsi naj bi se spogledali, nato pa v en glas vzkliknili: Gašper! Ja, saj pravim … A so naredili drugo varianto in ni bilo hudega. Sem malo po mapah pobrskal, da bi našel kolumno z opisom njegovega prvega osnovnošolskega dne, pa je tega preveč, v šestnajstih letih, kar pišem kolumno, se je nabralo materiala, da bi moral par ur pregledovati. Zato spodaj limam eno iz leta 2007, ki je imela še najbolj obetajoč naslov …

Zadnjič sem sedel s prijateljico Barico ob kavici in sva nekaj modrovala o otrocih. Sam imam tri nedorasle sinove, ona že dva vnučka. In lahko popravlja napake, ki jih je storila pri vzgoji hčerke. Ne, šalim se, seveda. Govorila sva o trenutkih, ki se ti najbolj vtisnejo v spomin, ki jih obujaš še, ko so otroci že starejši, že tudi sami starši. Seveda so na prvem mestu kakšne hude bolezni in poškodbe, torej zadeve, ki so ti povzročile strah. Ko si tvoj otrok zlomi nogo, recimo. Ali ko grdo pade. Ali ko mora na operacijo. Sam sem jih imel kar nekaj na zalogi (Maks je bil operiran za kilo, ko je imel morda tri mesece!), a bi lahko rekel, da je spomin še svež, od pripetljajev Baričine hčerke, ko je bila še otrok, pa je minilo že kar nekaj let, a so še vedno zelo živi. Marsikaj se ji je pripetilo, kot drugim staršem in otrokom, jasno, a menda je jokala le enkrat – ko jo je prvič peljala v šolo. Jasno. Prva večja življenjska prelomnica. Saj mladi starši jih imamo kar nekaj, a vse so nekako ne tako pomembne, prelomne – prva beseda, prvi koraki (po možnosti se kaj takšnega zgodi, ko staršev ni poleg in se pazijo pri dedkih in babicah), prenehanje uporabljanja plenic … Dobro, prenehanje uporabljanje plenic je pomembno, ker bi bilo malce čudno, če bi jih uporabljal še pri osmih letih, a saj veste, kaj mislim! Dvomim, da si kateri od staršev zapomni, kdaj je otrok prvič pokvaril kakšno igračo, pojedel preveč čokolade, prvič gledal televizijo ali sedel za računalnikom, si pa zagotovo zapomni odhod v šolo. Ali v vrtec, recimo. Lenart je star tri leta in pol in je šel letošnjega septembra prvič v vrtec. Z Moniko sva si že kakšnega pol leta prej začela očitati, zakaj ga nisva vpisala prej, kajti zdelo se nama je, da mu manjka socializacije. No, saj se je družil, a se je družil z bratoma, Maksom in Gašperjem, občasno še s sestrino Zalo in Blažem, a to je približno tako, kakor da bi dal krta za čuvaja sadovnjaka. Napredoval je že, napredoval, a ne v smer, ki si jo lahko starši želimo. Kletvice je znal uporabljati včasih celo na pravih mestih (to ima seveda po mami, ne od bratov in mene!), zatrmariti se je tudi dobro naučil, spati pa je hodil skoraj že kot jaz, ko se je mati še vsa zaspana skorajda že odpravljala v službo. Narobe svet, res. Pa še vsem, ki ga niso poznali in ki so imeli par minut časa, je zadnjega pol leta nenehno razlagal, kako je bilo v vrtcu, kaj so tam jedli za kosilo, s kom se je igral in kakšno učiteljico ima. Bil je celo tako prepričljiv, da me je po telefonu poklical oče, ki ga vidi vsaj enkrat tedensko, in me vprašal, ali je bil mali res že v vrtcu! Evo, tako prepričljiv je bil, da bi ga mimogrede lahko vpisal v kakšen podmladek politične stranke ali kakšne nove religije.
No, to vse so bile stvari, zaradi katerih sva bila prepričana, da sva z vpisom v vrtec malce zamudila. Med počitnicami smo odštevali dneve do odhoda v vrtec, se pogovarjali, kako bo tam, ko bo enkrat šel in se večkrat sprehodili mimo zgradbe. Lenart je bil ves navdušen in na koncu sem bil že povsem prepričan, da bo šla ta prelomnica mimo nas skorajda neopažena. Bolj se je namreč bližalo konec poletja, bolj smo se starši majhnih otrok pogovarjali o težavah, ki nas čakajo pri vpisu. Čeprav mi je kot očetovskemu veteranu popolnoma jasno, da so vse tovrstne težave kratke sape in zanemarljive, ko na njih zreš s časovno distanco, mi je bilo vseeno jasno, da kakšen teden ti pa vseeno žrejo živce in kratijo spanec. Naj še tako razmišljam, kako je bilo pri Maksu ali Gašperju, ki sta že v sedmem in četrtem razredu, se pri najboljši volji ne morem spomniti. Vem, da je Gašper zelo zelo dolgo spal pri nama v spalnici, na svoji postelji sicer, a zdelo se mi je, da se nikoli ne bo odtrgal od mamice in menda je bilo tudi pri odhodu v vrtec zelo hudo, a se tega ne spomnim več. Monika pravi, da je vsak dan jokal ko dež, ko ga je oddala in se odpravila naprej v službo, da se ji je vsakič znova trgalo srce, zato sem ga začel v vrtec voziti jaz. Jok je nemudoma izginil (le kaj to pove o meni, trdosrčnem očetu!?), je pa bilo tisto leto zelo stresno zame, ker hodim spat, ko drugi vstajajo in sem bil kot z Lune, s povsem zmešanim bioritmom. No, bolj se spomnim, ko sem v bolnišnico hodil obiskovati Maksa, ki je bil ogromnokrat hospitaliziran in kot danes se spomnim, kaj vse je počel, da ga le ne bi zapustil. In je bilo treba odhajati »na silo«, za sabo pa ves čas poslušati srce parajoč jok … Vem, da mi je bilo takrat hudo, a ko mine, mimogrede pozabiš. Da je le vse v redu …
No, pri Lenartu se je seveda zalomilo na koncu. Jasno. Zadnji vikend, ko sva jih z Moniko vse tri počasi začenjala privajati na drugačen ritem, je bilo povsem jasno, da se bosta Maks in Gašper upirala z vsemi štirimi, ko jima bova vzela televizijo in ju silila v posteljo ob nemogočih zgodnjih urah, a sta se vdala, Lenart pa seveda ne. OK, seveda se je, saj mu kaj drugega ni ostalo, a zadnje tri dni je kot pokvarjena plošča (stara prispodoba, saj pravzaprav nihče več ne ve, kaj naj bi to pomenilo, cedeji namreč ne preskakujejo!) ponavljal, da on v vrtec pa že ne bo šel. Monika je za vsak primer vzela dva dneva dopusta (nekatere moje prijateljice še več!). Zjutraj je bil seveda jok, a ko je v vrtcu razmišljala, kako se mu bo »izmaknila«, ga že ni bilo več, je bil že v igralnici. Se ji je kar malo za malo zdelo! Tako je bilo tudi naslednjih nekaj dni. Zjutraj jok in boj, potem pa vse OK. Menda je bilo nekaj joka še, ko so ga silili spati po kosilu, a se je tudi tega navadil. Ker zdaj vstaja zgodaj in potrebuje lepotni spanec tudi vmes.
Meni pa se, zdaj ko je v vrtcu, občasno kar milo stori. Ker to pomeni, da je začel odraščati, počasi odhajati proti robu gnezda, ki ga bo še vse prehitro zapustil. Čeprav bi se morda moral bati, da ga nikoli ne bo zapustil (tega se je menda bal moj oče), a to je že druga zgodba …

gap_ OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.