Home > BlogXtreme > Svaka čast meni

Svaka čast meni

4. junija 2013

Trije dnevi so bili ubijalski. V soboto je bilo vse rdeče pred Hudo luknjo pri Velenju od radibibli jamarski reševalci in rumeno od inštruktorjev. Od sedmih zjutraj pa skoraj do osmih zvečer smo bingljali, vlekli, zategovali, švicali, postavljali manevre, reševali … Vse pod budnimi očmi inštruktorjev, ki so vedno, če že napake niso našli (kar je bilo redko), vsaj kaj dodobra izboljšali. Edina točka, h kateri sem šel popolnoma brez strahu, je bil pregled osebne opreme pri Alešu. Da te pregleda, preden greš na štrik. Ponavadi se je vsi bojimo ko hudič križa, ker Aleš tam stoji skoraj z nožem v roki, in bi kar vse (kar ni po regelcih in varno ali preveč zimprovizirano) porezal, tokrat sem kar sam do njega priskakljal. Brez strahu in z nasmeškom na ustih, ker me je itak on uredil že enkrat prej na začetku tečaja za jamarskega reševalca, ko so mu skoraj lasje šli pokonci, ko me je zagledal. In sem bil zdaj suveren in pogumen in samozavesten, ampak itak ni bilo dobro, ker sem nekaj vmes po svoje napravil in je popravil. Kakopak, ampak prva ocena na ocenjevalnem listu je bila vseeno dobra. Potem se je pa začelo zares in smo morali pokazati vse, kar znamo, še bolj napeto je bilo, ko smo pokazali, česa ne znamo. Saj znali smo vse, a so nekateri manevri res zapleteni in če jih ne treniraš dovolj, se pri kakšni malenkosti mimogrede zaplete in ker je zahtevanih manevrov ogromno, vsaj jaz vseh nisem uspel natrenirati enako dobro. Plus še psiha, ko veš, da te ocenjujejo, ko pa pristopi še sam vodja JRS, da bi malo pokukal, kaj počneš, pa itak že več ne veš, kaj bi v roke vzel. Vsaj pri meni je bilo tako. Sem pa imel malo tudi sreče in ko sem visel na vrhu štrika kot regulator, sem lahko pod saboo opazoval, kako se nosila v zraku spravijo iz horizontalnega položaja v vertikalnega ter nazaj, kar nisem obvladal najbolje. Sem torej opazoval sotrpine in zaznaval njihove napake in nerodnosti ter kako so jih potem reševali in ko sem prišel na vrsto, sem nosila prekucnil in spravil nazaj kot največji profesionalec. Sem bil res ponosen sam nase, kako mi je ratalo iz prve in brez matra in sploh in oh, dokler se Mur v nosilih ni oglasil, da sem vponko vpel v napačno vponko. Moral bi jo v nižjo, jaz sem jo v višjo. Razlika par centimetrov, a ko sem hotel popraviti, sem v sekundi spoznal, zakaj mora biti vpeta pravilno. Ker ni šlo, vsaj ne zlahka! A ker sem bil zadnji na tem manevru, mi je dovolil, naj kar pustim tako, saj nevarno ni in da gremo kar dol. Sem nosila potem do tal spremljal tako, da Uroš, ki me je ocenjeval (in hkrati na srečo spremljal tudi druge sotrpine na sosednjih manevrih) ne bi opazil, kako sem jih vpel in ker me ni gledal tudi ni videl, ko sem nosila zelo hitro in zavzeto na tleh potem razkopal. Me je poklical k sebi in pokazal na svoj ocenjevalni list. V katerem je bila ocena 3,5 prečrtana in zapisana štirica, ki je najvišja ocena za pripravnika. Mi je povedal, da mi je kar vnaprej dal oceno 3,5 , ker me itak pozna in ve, kako delam, a da sem bil potem res tako dober, da je bil celo on presenečen in mi je pošteno pritisnil štirico. Mi je ritka zaploskala, a ne za dolgo, ker je potem štirico prečrtal in mi udaril trojko. Ker sem napačno vpel vponko. Je videl, seveda, čeprav sem bil prepričan, da ni. A mi to ni vzelo veselja, trojka je bogovska zame in počasi sem nabral vse podpise in ocene, zvečer smo pa še test pisali. Grozno, kot v šoli, samo težje, a smo tudi tega vsi naredili, celo jaz. Brez prevelikih napak. Ko je bil počasi že čas za v posteljo, smo morali pa še načrt za nedeljski izvlek nosil iz jame narediti. Ko je poveljnik vprašal, če ima kdo predlog za vodje skupin, smo vsi umolknili in v tla gledali, skoraj mučno tišino, po kateri smo vedeli, da bodo nekateri pač izbrani za te odgovorne naloge, pa je na srečo prekinil naš zlati car Bor, ki  je glasno najprej izrekel vso čast samemu sebi (zaradi testov in izpita v steni pred jamo) in se kar sam predlagal za vodjo celotne akcije. V pomanjkanju boljših predlogov kakopak! Je v smehu in krohotu potem zadeva nekako stekla in ko bi morali skoraj že vstati, smo tečajniki še kar načrte delali in poskušali izračunati, koliko opreme in katero bomo potrebovali glede na del jame, ki smo ga “zadolžili” …

Mislim, da niti dve uri nisem spal, ko je začelo tako močno deževati, da sem se zbudil, zbudil se je pa tudi Tico v sosednjem šotorčku in oznanil, da plava. Je odšel kadit pod nadstrešek jamarskega doma, jaz sem pa za urico in pol še zaspal, ker moj šotorček je boljši. Vsaj tako sem mislil, a so me potem ob sedmih zjutraj vrgli iz spanca prav tako poplavljenega …

Odhod v jamo ni bil tako vesel kakor ponavadi. Običajno pri obisku nove podzemne krasotice uživaš, tokrat smo vsi samo probleme videvali ter hkrati iskali možne rešitve. Problemov pa kolikor hočeš! Skozi jamo teče glasen potok in nosila je potrebno speljati nad njim, zaradi njega pa tudi komunikacija ni bila možna. Vsaj ne verbalna! Razdelili smo se po skupinah vsaka v svoj odsek jame, skupine pa potem na različne manevre. Meni je pripadel pravzaprav dokaj enostaven manever, ki sem ga zunaj že neštetokrat varno ponovil, a ko sem ga tokrat pacal, sem vedel, da bodo na tem potovala nosila z živo osebo in če bi kaj zašuštral, bi vse skupaj zgrmelo v globok tolmun, ki ga je pod mano ustvarjal bučen slap. A potem vse skupaj postaviš, preveriš, preveriš še enkrat, se sprehodiš do drugih, malo poklepetaš in se pošališ in kar nekako pozabiš. Se sprostiš. Je bilo kar zabavno in zanimivo, kakor ponavadi je v jami, ko je na kupu toliko tebi podobnih ljudi, potem je pa nenadoma končno prišlo obvestilo, da je zadeva postavljena po vsej jami in da se bo kmalu začel izvlek. In zašibaš na svoje mesto in ko v medli svetlobi sam bingljaš v steni in čakaš ter opazuješ luči kolegov, razporejenih po vsej jami, podvomiš. Če si vse prav napravil in če boš, ko bodo nosila za hip tvoja odgovornost, vse naredil, da bo prav in da bo varno. Ter začneš mrzlično opazovati vsak posamezen svedrovec, zabit v steno, stotič preverjaš, ali je neskončna zanka pravilno obrnjena in bo zdržala težo nosil in poškodovanke, potem se nenadoma spomniš, da ko bodo nosila prišla čez slap do tebe prek žičnice, ki jo potem popustiš, da gredo nosila na tla in jih lahko zagrabijo čakajoči reševalci, da jih po neravnem in nadvse spolzkem terenu odnesejo do naslednje žičnice, da boš moral ta nosila dodatno varovati z zavoro, ki si jo že milijonkrat vpel, a podvomiš. Močno podvomiš, podvomiš celo tako zelo, da zavoro razdreš in jo vpelješ napačno, samo da se prepričaš, da je bila prej pravilno vpeta in si za hip pomirjen. Potem nekje od spodaj Edo, s katerim sva še deset minut nazaj sproščeno pokala vice, podvomi, ali je poligon zares dovolj varen in ko se dvom naseli še vame, se odločiva zabiti še en svedrovec (ki ga običajno zabijaš 15 minut, saj nismo več vajeni na roke zabijati) za dodatno varovalno vrv. Edo je nabijal, da se je slišalo po vsej jami kljub šumenju vode, v tistem trenutku pa se je v luknji nad slapom svetloba močno povečala. Kar je pomenilo samo eno – nosila s ponesrečenko prihajajo. Prej sem videl samo dve lučki (Mojčino, ki je bila šefica naše skupine in Ticotovo, bila sta na dokaj zahtevnem manevru nad slapom), ko so nosila prišla do njiju, se je votlina razsvetlila ko izložbeno okno. Ker so jih spremljali še drugi reševalci z lučmi na najmočnejši stopnji plus od spodaj smo vsi gor gledali v isto točko. In me je pas, ki me je zaradi skoraj enournega bingljanja prej neznosno žulil in pekel, nenadoma nehal žuliti, bedra niso bila več mravljinčasta, kolena, s katerimi sem se upiral ob steno, niso več pekla. Je pa začelo stiskati v želodcu, vse močneje in močneje, bolj ko so se nosila približevala. Edo je pa še vedno tolkel, a sem tisto razbijanje kar nekako preslišal, pozabil sem, da napeljuje dodatno varovalno vrv, ki mu jo je celo uspelo zvezati še pravi čas (pravzaprav rakorden čas), samo nosila sem opazoval, da sporočim, kdaj morajo nehati spuščati. Nekaj centimetrov pred pritrdiščem odločni svetlobni signali z lučko na čeladi, naj zaustavijo. Potem moj zvezdniški trenutek, ko sem zadevo varno spustil na tla, na rob nad tolmunom, kjer so čakali reševalci, da zagrabijo in me ni nič bolelo in stiskalo in ni bilo strahu in treme in dvomov ali kar koli, reševalci so potem zagrabili in sem varoval s popuščanjem zavore, preden so izginili za vogalom me je pa mimogrede še vodja JRS na hitro opral, ker nekaj nisem najbolj optimalno speljal in že jih ni bilo več. Še komanda, naj pospravim in potem pohitim za nosili, če bo potrebno še kaj poprijeti in sva z Edom ostala sama. Najprej sva si s tresočo roko pripalila cigareti, potem sva pet minut občudovala njegov ekspresno zabiti svedrovec (res ga je dobro in hitro prišvasal), potem pa pospravila vso opremo in pohitela za nosili. No, pred odhodom sva še malo na hitro občudovala mesto v steni, kamor je zabil svedrovec, Edo se kar ni mogel odlimati od tam! Res je vrhunski, pravzaprav celo najbolj optimalen prostor na celi steni izbral! A sva morala naprej, da smo končno zaključili z izvlekom. Zunaj pa še malo sonca in Mur je kavo skuhal in je bilo že skoraj kičasto!

Potem pozno kosilo ter kočno kompleten zbor, da analiziramo akcijo in izvemo, kdo je napravil izpit in kdo ne. Polnih trebuhov smo bili kar samozavestni, dokler Tico, ki je okoli šnofal za kofetom, ni pritresel novice, da je inštruktorje slišal pogovarjati se, da vsi nismo naredili, da nekatere čaka popravni izpit. In je šlo veselje k vragu, vsak je pri sebi iskal napake, ki jih je napravil in razmišljal, ali so dovolj velike, da ne bi bil sprejet med reševalce. In itak smo jih vsi našli, jaz sam zase še zelo veliko, le naš zlati car Bor je bil samozavesten. In celo prvi je bil na vrsti, da poda analizo akcije. Najprej je izrekel pohvalo samemu sebi, da je bil dober pred jamo, na testih in potem tudi na izvleku nosil, ki so varno prišla ven tudi zaradi njega (kar je seveda res), potem je pohvalil še ostale sotrpine in inštruktorje, nato smo pa še ostali drug za drugim povedali svoje mnenje, ki pa ni bilo tako samozavestno. Na koncu so nas inštruktorji in vodja vseeno dokaj pohvalili in skoraj vsi smo bili sprejeti v njihovo druščino, vključno z mano, verjeli ali ne, le nekaj kolegov se bo moralo na naslednji preizkušnji dodatno izkazati. Če je naš zlati car Bor med njimi pa ne bom povedal … 🙂

OLYMPUS DIGITAL CAMERA 20130601_233338_S 20130602_193648_S

  1. Mihael
    5. junija 2013 at 20:38 | #1

    Fantje, čestitam za opravljeni izpit za jamarskega reševalca in pripravnika. Želim vam obilo prijetnih trenutkov, ki jih boste z druščino preživeli na vajah in usposabljanjih, upam, da ne bo treba intervenirati v resničnosti.

    Vesel sem, da ste se odločili in realizirali. Vaše znanje je garant za varno raziskovanje v jamah v okviru Jamarskega kluba Novo mesto.
    Znanje in izkušnje prenesite na nove in stare člane, ki kljub stažu zagotovo potrebujemo nove sveže informacije o varnem raziskovanju v podzemlju.

    Postali ste jamarski angeli varuhi!
    Še enkrat čestitam.

    Jamarski srečno

  2. 4. junija 2013 at 11:10 | #2

    Hehehe, takrat je bil izpit za jamarja. Saj razumem, da je tezko razumeti, da taksen vrhunski car kot sem jaz se ni imel izpita za jamarja, ampak izgovarjam se na lenobo … 😉 Tokrat so bili izpiti za jamarja resevalca.

  3. alenka
    4. junija 2013 at 05:29 | #3

    Čestitam, ali nisi ta izpit opravil že 2. maja. LP

Comments are closed.