Iz daljne Amerike pred časom pride paket. Že malce natrgan, poln znamk in žigov, dolgo je potoval, čez mnogo rok in poštnih ter carinskih uradov. Kar se mu vidi. Tetica, že malce v letih, živeča v bolj ruralnem okolju, ga sumnjičavo opazuje med srebanjem jutranje kave in kar ne ve, kaj bi. Res je, ima neke sorodnike v tisti daljni Ameriki, a so se nazadnje javili, ko je bila še njena mati živa, ona jih je poznala. Ko je umrla, so na tisti naslov poslali sporočilo, da je ni več med živimi in od tedaj pošte ne v eno ne v drugo stran ni bilo več. Pa že prej je bila bolj redka, zdaj pa paket … Je spila kavo, ki ji niti ni teknila kakor ponavadi, potem je iz predala vzela nož in ga previdno odprla. Zunanjost je bila sicer oguljena in natrgana, a v paketu je bilo ogromno stiropornih kroglih plus kar nekaj tistih plastičnih zaščitnih folij z zračnimi mehurčki. Previdno je odvijala zadevo in jo na koncu, ko jo je povsem osvobodila zaščite, postavila na mizo. Še bolj je bila začudena in sumnjičava. Vstopil je soprog, tudi že v letih in že kar nekaj časa v penziji ter prisedel, da bi spil jutranjo kavo. Pokazal je na lepo posodo na mizi in vprašal, kaj je to. Je povedala, da je zadevo pravkar prinesel poštar in da je bila poslana iz Amerike. Začudeno je dvignil obrv, ona pa je samo zmignila z rameni, odkimala z glavo in se spet zagledala v prispelo. Kavo je že spila, soprog jo je pa počasi srkal in si tudi ogledoval prispelo pošiljko. Molčala sta. Potem je tetica vstala, posodo malce obračala na mizi, nato je dvignila pokrov. Še bolj je bila začudena, ker notri je bil nekakšen prah. Nobenemu od njiju ni bilo nič jasno. Ne kdo je poslal (no, to se jima je približno sanjalo), ne zakaj, ne kaj je ta stvar v posodi. Sta tuhtala in tuhtala, po kosilu sta z uganko seznanila še druge sorodnike, proti večeru pa so soglasno ugotovili, da so jim sorodniki iz Amerike poslali vrč z začimbo. So tamladi malo po internetih pobrskali in drugega (logičnega) pojasnila sploh ni bilo!
Naslednji dan je soprogu jajca za zajtrk začinila z ameriško začimbo, sebi pa kosmiče, okus se kaj dosti ni spremenil ne na boljše ne na slabše, pri kosilu je malce v juho dodala plus zrezke je nagvircala z njo, hčerka je pa ščepec še na svojo porcijo solate potresla. Saj kakšnega posebnega efekta na brbončice ni imelo, a če je iz Amerike, je vsekako dobro in sčasoma so se na začimbo kar navadili, so jo že vsaj pol posode porabili, ko je iz Amerike prejšnji petek prišlo še pismo. V katerem so jim daljni sorodniki (rojeni že v Ameriki) sporočali, da je njihov sorodnik (rojen še v Sloveniji, a odseljen v Ameriko takoj po vojni) umrl in da si je želel biti pokopan v domačem kraju. Ter da bodo v nekaj dneh dobili po pošti še žaro, ki naj jo položijo v družinski grob. Pa še to so napisali, da se jim že vnaprej zahvaljujejo za prijaznost in da če bodo kakšni stroški nastali, naj kar sporočijo, da jim jih bodo povrnili!
Se je pismo nekje zataknilo, mi je danes povedala prijateljica, paket je šel pa očitno ekspresno. In se je zgodilo, kar se je zgodilo, ji je povedal rahlo okajen stric, ko so se v nedeljo ustavili na njegovi češnji in potem še v kuhinji na kavi. Ponujeno malico so pa soglasno zavrnili, ker bogvedi če jo niso kaj začinili! Pol tistega sorodnika, ki je še ostal, so pa že včeraj menda položili v grobnico …
