Občutek

Včeraj smo iz jame skočili v gostilno, pa na kavo na Petrol, potem sem odložil Ticota, na koncu še Kacota, doma pospravil jamarsko (srednje umazano) opremo in že skoraj odskakljal v hišo, ko mi je pogled zastal na desnem vzvratnem ogledalu avtomobila. Je nekako čudno viselo. Saj se zaradi takšnih stvari kaj dosti ne jezim, jebajga, se zgodi, sekirati se nima smisla, in če je Klemi lahko svoj prejšnji veliki avto lahko vozil z odbijačem, prilimanem na avto s silver tejpom in če lahko zdaj vozi svoj mali avtomobilček, za katerega moraš desno vzratno ogledalo dokupiti kot dodatno opremo (in ga torej nima), sem si mislil, da lahko to počnem tudi jaz. Dobro, res je, da je bil Klemijev nekdanji veliki avtomobil prav takšne barve kakor silver tejp in njegovo popravilo ni zelo odstopalo oziroma v oči bodlo in res je, da je njegov zdajšnji avtomobilček ves nekaj obtolčen in se manjko ogledala niti ne opazi, kar vse bi pri meni in mojem avtu povzročalo večjo težavo, a, kakor rečeno, zaradi takšnih stvari se kaj dosti ne sekiram. Firbec me pa pomatra, to pa. In sem stopil do vrat, da si ogledam škodo (bila je že debela noč, ko sem domov prišel in se ni najbolje videlo) in razmislim, kje sem zadevo odbil, da tako nemarno binglja z vrat, a ko sem stopil bližje in bolj podrobno pogledal, mi najprej ni bilo čisto nič jasno. Ogledalo je bilo nedotaknjeno, a z vrat je vseeno nekaj bingljalo. Sem še pobliže pogledal in mi je bilo še manj jasno. Sem potegnil tisto cunjo, a ni šla proč, sem moral odpreti vrata, ker je bila priprta. Potem sem zadevico malce raztegnil in obračal v rokah in mi je postalo jasno. Kacotove gate! Hm. Ko se je preoblačil, ko je v Majčevem švicnil, jih je prek vrat vrgel, a kako to, da niso padle na tla vsakič, ko je vrata odprl, mi je bilo pa manj jasno. Še manj pa, kako da jih ni videl, ko so kot zastava vihrale med vožnjo domov!? Še dobro, da nas kakšen policist ni ustavil, ki bi si vihrajoče moške gate in dva umazana (od jame, da ne bo nesporazuma!) možaka napačno razlagal in bi morala kakšne balončke ali pa kaj pihati!

Dobro, se zgodi, menda, kaj pa vem, saj Klemi je imel v moji garaži občasno več stvari, kakor jih je imel doma, ene gate gor ali dol ne spremenijo ničesar. Sem jih pospravil in jih bom vrnil ob prvi priložnosti, na srečo jih ima prijatelj še par kosov in jih ne bo življenjsko pogrešal. Sem preveril! Preveril sem pa tudi Tišin recept za palačinke, kajti danes si je moj sin zaželel palačinke, matere preljube pa spet ni bilo doma, da bi naredila maso. In sem skočil ko tiger in na telefonu med komentarji njen recept poiskal in res ni bil neki kompliciran. Sva mimogrede zmešala zadevo, samo potem me je pa tisti njen napotek, da malo pa po občutku lastnem kaj dodaj ali odvzemi povsem zafrknil. Sva dva jajca ubila, dva deci mleka ulila, ščepec soli not fliknila, pri žlicah moke sva se pa že kregala, al so velike, majhne, zvrhane, do roba … Sva po občutku do roba tiste žlice moke not vrgla in zmiksala, samo potem je bilo vsega skupaj bolj malo, čeprav sva čakala deset minut, da je moka nabreknila in čeprav je Tišh napisala, da je za 20 ultratankih frizbijev. In sva rekla, da bova zadevo podvojila, da bo za 40 ultratankih ali za 15 normalnih in sva dodala še dva deci mleka in pet žlic moke, vse skupaj je bilo pa že tako rumeno, da sem dodal samo eno jajce, čeprav je moj sin protestiral, da bi morala po tej logiki noter flikniti dva. Nisem popustil in sem prvo pripalil, a sploh ne bom govoril, kaj je nastalo, zato sem po občutku še malo moke in še malo sladkorja, čeprav ga je toplo odsvetovala in so bile palačinke bolj kukr jajc na oko brez očesa in s ful mehurčki in se mi je vse skupaj tako zamalo zdelo, da niti fotografirati nisem hotel, čeprav sem najprej mislil ovekovečiti tisto packarijo! Dobro, saj pojedli smo jih, evrokrem vse zakrije, ampak naslednjič ko bom šel v tapravo trgovino (ne v trgovino za prave moške na Petrolu, čeprav morda imajo tudi tam), bom pogledal, če imajo že maso narejeno, da jo samo z vodo zmešaš, ali bom pa preljubo soprogo posnel, kako ona to zmeša, ker mi gre pa že res malo na živce, da tega ne znam …

underp

3 thoughts to “Občutek”

  1. Kakšen negativistični pristop do življenja – samo depresivci okoli mene. Štrik bom mela s sabo, pa se grem lohk tud takoj obesit, me ne bo treba v jamo metat 😉

  2. Ful ful se bojim, da ti ne bo ratalo, mislm, da palačinke ne bodo ok in potem bo teb nerodno, pa bo men nerodno … K sem se na začetku držal recepta sam ni glih ratalo … Ampak, če ti ne rata, bodo pa čevapi pr jami bolj teknili gotovo! 🙂

  3. Ko pridem avgusta v NM, pridem spečt palačinke, po občutku 😉
    Moje so precej bele, in res tanke, in v srednje veliki ponvi, in na putru 😉

Comments are closed.