Tico je priskakljal k meni že navsezgodaj, kakor se za tlako v Čaganki spodobi, okoli 11 h sva se končno od kofetov odtrgala in stvari zmetala v moj novi Le car, da ga stestiramo. Prvi test je prestal odlično, vse je šlo not brez težav. Tudi do Bistrice in do najboljše gostilne sva prišla kot bi mignil, tam pa nisva spila kave, ker je bila že mrzla, saj je Lenka dobesedno vzela najavo par postov nižje, da naj pristavi džezvo in jo je pristavila dan prej. Itak da se hecam, bi tudi kavo dobila, a nama je nekako zadišal ponujeni špricar, ker je bilo vroče za popizdit in sva vsaj enega spila prek žeje, zato sva se v jamo podala šele ob 15. uri. Kar dobro otovorjena, saj sva na tlako na trenutnem dnu odhajala samo dva, sva krepko švicala. Bolj ko ponavadi, kar me je celo malo zaskrbelo, sem nekje vmes Ticotu potožil, da se staram, da me že spuščanje v jamo utrudi in da švicam ko konj, da se mi celo očala rosijo. Šele v bivaku, kjer sva čikpavzo udarila, je Tico ugotovil, da špricarje izločava, naprej je šlo potem lažje. Čeprav ne čisto zares. Sva šla v novih delih bolj počasi, ker se nama ni nikamor mudilo, predvsem sva šla previdno. Sem se odločil, da bom tokrat zmagal brez hematomov in modric, a mi ni povsem uspelo. Sem se v eni od ožin, ki jih ponavadi na prosto premagam, odločil, da se bom spustil na polbiča, kar omogoča varno in kontrolirano spuščanje po vrvi, a sem namesto polbiča zavezal biča, s katerim pa bika privežeš, da ne pobegne. In sem se v tisti ožini spustil in je biča zategnilo, da sem obvisel z nogicami v zraku in sem potreboval kar nekaj časa in energije, da sem se izpacal iz nemogoče situacije, potem sem pa ko ponavadi tisto ožino premagal prosto. Vmes sem se pa seveda tudi parkrat butnil v koleno, da bom imel jutri na morju kaj kazati na plaži (če bom na plažo šel, seveda). Na trenutnem dnu sva se kar k delu spravila in nama je kar dobro šlo, razširjen meander je zdaj dolg skoraj deset metrov in kar traja, da se spraviš noter, pa spet ven pa noter … Garala sva na pravokotnem ovinku, ki se nama je debelo upiral, a na koncu sva ga toliko razširila, da bo naslednja ekipa lahko komot začela, čaka jo pa še kakšnega dva in pol metra ravnega dela … Tam okoli osmih zvečer naju je lakota prijela in sem dva tista vojaška paketka ven privlekel, ki se sama grejeta in sva vsaj eno uro zabila z gastronomijo in navduševanjem nad ameriško kemijo. Vse sva požrla in polizala, še celo tabasko sem pocuzal! Tico je jedel svinjska rebrca (v prahu, kakopak!), jaz pa nekakšno omako s klobasami (v prahu, kakopak) in je res lepo dišalo plus vroče je bilo, potem sva vsak svoj napitek spila najbolj nemogočih barv in si kazala jezike, pohrustala dehidrirane maline in borovnice, pojedla vsak svoj košček dehidriranega kruha s sirom in nečim pekočim, za poobedek sem pojedel celo bananin milkšejk z nečim hrustljavim plus še milijon stvari je bilo v tistem paketku, le v mojem je bila pa še neskavica z dietnim sladkorčkom in dietno smetano za v kavo v prahu, to sem pa sam požrl, ko je šel Tico v meander na smeno!
Pacala sva nekje do polnoči, potem pa zaključila in se previdno ven napotila. Pravim previdno zato, ker ko si previden, greš počasi, midva pa itak nisva imela energije za hiteti! V bivaku sva si kofe skuhala in nekaj še prigriznila iz shrambe (mislim da je bila nekakšna šunka v konzervi plus keksi), potem pa še požirek srbskega šnopca iz plastenke in sva pičila proti ven. Je Tico predlagal, da bi kar dol spala, kljub temu, da nisva imela spalk, res sva bila brez energije, a sva morala ven, ker sem pred odhodom sporočil Klemiju, da bova ven prišla najmanj do sedmih zjutraj in mu v dokaz, da sva živa, poslala sms. Če mu ga ne bi, bi par najinih prijateljev zagotovo vzelo dopust, nama bi bilo potem pa dol nerodno, ko bi zaskrbljeni prižgali dol ravno ko bi midva jutranji kofe jedla in uživala v prvih čikih! Tudi gor je šlo kar previdno, sva si kar nekaj čikpavzic privoščila, v zadnjem (oziroma prvem) breznu pa Tico zavpije, da je zunaj neka žival v taboru. Da ruli. Jaz sem bil še v breznu pod njim in sem čisto popizdil. Ker sem vedel, da se bo to zgodilo. Sva namreč ob šotorih pustila čevape in zagotovo so privabili medveda! Sem si še kar enega prižgal, Tico je šel pa ven pogledat, kaj dogaja, ker je mislil, da sem za njim. Jaz sem nekako imel plan, da ostanem bolj dol, da ko ga začne medved trgati, bi mu na vso moč in kolikor bi mogel hitro šel pomagati, a bi na žalost prišel prepozno. Sem kadil in poslušal prijatelja, ki je vpil in kričal, potem je pa vse potihnilo. Sem počasi krenil ven še sam in poslušal, pa ni bilo nič vpitja slišati. Al ga je s prvim zatolkel al pa nobene živali zunaj ni bilo. Na vhodu sem zakričal, če je vse ok in je bilo in sem torej pogumno izstopil iz jame, pogumno predvsem tudi zato, ker je bil že dan. Prijeten dan. Topel. Ura je bila pol šestih zjutraj, ogenj je že gorel. Sem vrgel s sebe umazanijo in v (relativno) čistih gatah v treh minutak skuhal kavo, potem sva pa do sedmih zjutraj ob kavi in čokoladnih napolitankah razmišljala, kera zver se oglaša kakor kašljajoči star stric, kar je slišal Tico. Preden sva odšla vsak v svoj šotor, sva se strinjala, da je bil morda prehlajen medved, Lenka pa je šele potem kasneje povedala, da se tako oglašajo polhi, ko sva ji razlagala najino horror zgodbo. A tedaj tega še nisem vedel, da so se oglašali krvoločni polhi, sem mislil, da so medvedi, in čeprav sem bil crknjen, ampak res crknjen in zlomljen, nisem takoj zaspal. Sem še debelo poslušal, kaj dogaja zunaj! No, na srečo me je potem vseeno kar kmalu kompletno zmanjkalo, do enajstih, ko je začelo nekaj ropotati zunaj. A je na srečo samo pivo iz Ticotovega mehurja hotelo na svež zrak. Sva kar vstala, scmarila kofe na ognju in potem še čevape, potem pa počasi pospravila tabor in pri Bistrici v najboljši gostilni spet zabremzala. Ker sva obljubila, da bova zabremzala, čeprav je ob sredah zaprto. Hm, če je danes četrtek, potem je pa ob četrtkih zaprto … Je Lenka rekla, naj kar pohupava, ko prideva in bo odprla in ko sva ustavila pred gostilno, sem parkrat pohupal, zgodilo se ni pa nič! Evo, že druga napaka na Le caru! Troblja ne dela! Mislim, sem potem, ko sem jo lociral, ugotovil, da dela, sam jo moraš s palčko malo dregat, ker je zaroštana, gospa, prejšnja lastnica, očitno ni kaj dosti ljudi pozdravljala med vožnjo! Prva napak je pa še bolj grozna, urni kazalec na uri se ne premika! Minutni in sekundni skačeta okoli kakor bog zapoveduje, mali pa štrajka! Bom si enkrat vzel čas in bom malo razdrl zadevo in popravil, saj bolj pokvariti itak ne morem!
Kakor koli, tudi trkanje na vrata je vrata odprlo in dobila sva in kavo in špricarje (samo sva že pri prvem potem odločno ročno potegnila, da ne bi spet švicala!), ko sva se pa že hotela odpraviti, so pa še domače dobrote prišle, sveže spečena pogača in šunka (ali je bil pršut?). In ne glede na to, da sva kar okusne čevape samo pol porcije pojedla ostalo pa medvedom pustila, ker sva bila prenažrta, sva vseeno Lenčkine dobrote zmazala, kar je pomenilo, da je bila ura pozna, ko sva končno krenila proti domu. Ko sva potem pri Bučarju še na en kratek kofe skočila in sem na uro pogledal in je bila pol šestih, me je pa skoraj kap. Ticota pa tudi, ker je isto uro ko jaz gledal v le caru! Ampak, ja, hočem reči, da ko dogaja in je luštno in je družba prava čas leti …
Jutri, no, danes, pa spet na morje, blato sprat spod nohtov. Pa preverit, kako zažgani so soproga in otroci …
