V dobrih rokah

Ladislav je odšel v reciklažo, morda iz njegove kovine kdaj nastane celo del za Ferrarija, kaj pa vem, a to niti ni pomembno. Bolj pomembno je, da jamar potrebuje vozilo za dostop do jame. In ker sem jamar in ker se z Volvotom ne morem pripeljati do jame (sem poskusil, pa so popravila draga), sem se malce ozrl okoli in našel idealno vozilo. Reno fajv! Odlično ohranjeno, kakor iz tovarne, zelo zelo poceni, gospa je sploh ne bi prodala, a nima prostora. In prav k srcu ji je prirasla, čeprav je še od zime ni vozila. So bile še zimske gume gor, letne pa zavite v folijo in v prtljažniku zame! Sva se peljala na prepis in mi je med vožnjo razlagala, za kaj se uporablja kakšen gumbek pa da ima ventilator dve stopnji in kako usmerim piš zraka drugam in takšne. Tam na prepisu sva tudi popolnoma zakomplicirala, ker nobeden od naju nima nobenih izkušenj in je moral imeti uradnik kar dovolj potpljenja. Sva potem stopila spet ven in si podala roke ter zaželela srečno, že v hrbet so me pa zadele njene besede, da bom njen avto zagotovo pazil in dobro ravnal z njim. Sem mislil, da se heca in sem kar čez rame navrgel, da zagotovo ne bom in da bo petka že jutri videla hudiča, ko greva s Ticotom v jamo, potem sem se pa ozrl in v njenih očeh opazil, da verjetno ni pričakovala takšnega odziva. Je kar za mano prišla in mi je bilo potem malo nerodno in žal, iskren biti ni vedno najbolj humano. Bi se gospej zlagal, da bom pazil in čuval in bi šla mirna domov, tako pa verjetno danes ne bo spala. A kaj, ko besed nisem mogel vzeti nazaj, sem ji še prej, ko sem mislil, da se heca, celo povedal, da imam celo verige za na kolesa doma, če po blatu ne bo ravno zmogla! Itak da ji je bilo hudo, če bi bil prasec, bi ji v tistem trenutku verjetno lahko vozilo prodal nazaj za dvojno ceno, a ji ga nisem. Pa ne, ker nisem prasec, le potrebujem delovno vozilo, ki ga bom z užitkom mrcvaril z vožnjo do jame! Je bilo vozilo že moje, sem že imel ključe v rokah, ona je pa še vedno stala ob vozilcu in se kar ni mogla odlepiti. Potem je zagledala svetinjico, nalepljeno na armaturi in se je nasmehnila in rekla, da mi bo pomagala. Pa si spet nisem mogel kaj, ker sem jo že med vožnjo na prepis gledal in razmišljal, da ne paše v moj koncept in da bo šla proč. Sem že med vožnjo razmišljal, ali lahko takšno zadevo enostavno zabrišeš v smeti al greš potem direktno v pekel ali kaj, a ko je že omenila, sem malo zamencal in ji predlagal, da če bi jo dol snela, da njej bo bolj pomagala kakor meni. Pa je kar ni hotela, a sem vztrajal in jo je potem res dol spraskala. Je bila kar zadovoljna, se ji je videlo, jo bo zdaj verjetno varovala v novem avtu. Mene ne rabi, se teh svetinjic bojim, kar sem se enkrat vozil z vernim prijateljem, ki jo je imel nalepljeno ravno na airbagu in sem vso pot razmišljal, da če se zaleti, mi bo tisto Marijo vtisnilo v čelo za vekomaj in bom mal hecno potem zgledal, ker nimam las na čelu, da bi zakril odtis …

Kakor koli, jo je končno odlimala in sem lahko sedel in odpeljal. (Mojči je malo kasneje potem hudobno pripomnila, da je po dolgem času verjetno to moj prvi avto, ki iz prve vžge!) Sem načeloma nehudoben človek in sem počasi speljal, saj prvi ovinek ni bil daleč, povsem nedotaknjen pepelnik me je pa vseeno takojci  premamil, da sem takoj enega pripalil in šele v ogledalu opazil, da gospej ni najbolj prav moje početje. A jebaj ga, petka je zdaj moja in komaj čakam, da napolnim pepelnik do konca, ko Klemi včasih, da ko bom čez luknje vozil, da se bo pepel dol po armaturi vsipal! Jap, imam en takšen občutek, da bo vozilcu še žal, da je šlo z mano …