Večopravilnost

Sem moral na Triglav, ker si je tako predragi Markec zaželel, ki ima danes rojstni dan. Saj ne, da je moral močno siliti, le prevečkrat sva datum spreminjala in so se morali potem njegovi prijatelji, ki jih je povabil poleg, na FaceBooku, kjer so napovedovali dogodek, opravičevati in pojasnjevati, kar je neprijetno in smo potem zaprmej datum dorekli in odpeketali. V petek točno ob 15. uri iz Novega mesta, ob 16. smo v Ljubljani, najkasneje ob 18. uri začnemo hoditi, ob polnoči najkasneje smo na najvišji točki Slovenije. Pol pa dol in domov. In itak, da ne nakladam predolgo in kaj in kako in zakaj, smo začeli hoditi ob 20. uri. Kar je bilo v bistvu v redu, vsaj vroče več ni bilo. Markčevi prijatelji so bili navdušeni, poleg tega, da še niso bili na Triglavu, tudi ponoči še nikoli niso bili v hribih in jim je dogajalo. Pa mladi so in sem crkoval predvsem jaz. Tam nekje do pol enajstih zvečer smo še kar brez svetilk hodili, saj je sijala skoraj polna luna, ki je bila tako močna, da smo sence metali, potem je pa nekje v daljavi začelo grmeti in se bliskati. Sem mladino kot izkušen star stric pomiril, da je to daleč in da se v hribih vse sliši mnogo bliže kot v resnici, potiho pa štel sekunde med bliskom in gromom. Ni bilo še razloga za paniko, le shladilo se je krepko, kar je bilo pa spet v redu, ker smo tako šponali, da mi je bilo vroče. No, potem se je razlika med bliskom in gromom začela krepko manjšati, okoli pol polnoči pa so po čeladi padle prve kaplje. Smo ravno do kalvarije prišli in table, ki napoveduje, da je do Kredarice še pol ure. Hodil sem v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi in sem ravno še dovolj hitro pelerino ven potegnil, preden je zares in močno zaropotalo. Sem bil kar sam nase ponosen, da nisem izgubljal časa z iskanjem (in oblačenjem) dolgih hlač in flisa, a ko se je po nekaj minutah toča spremenila v leden dež, me je kljub hitri hoji začelo zebsti kot psa. Kljub temu, da sem zaradi bliskov za svoja leta kar hitro hodil! Kolena sva grizla skupaj z Markcem, ostali so potegnili kar direkt v hrib, so se bolj bali strel , ali pa sva bila midva samo bolj utrujena, kaj pa vem. Za tisto nečloveško strmino so potrebovali le dobrih 15 minut, midva z Markcem skoraj pol ure. Sem bil prijetno presenečen, da je bil ob polnoči planinski dom še odprt. Saj normalni so ponavadi zaprti in utrujeni pohodniki spijo, tukaj pa sem vstopil ravno ob “kdor meseca februarja rojen je …” za eno mizo, pri drugi so pa neko drugo pijansko peli. Žurka je bila na višku! Sem dobil čaj in kavo in se malo pogrel, potem pa eneparkrat ven na čik skočil. Ura je bila nekaj čez eno zjutraj, ko so se Markčevi prijatelji odločili, da bodo gor prespali, ker pa z Markcem nisva bila zaspana, sva se odločila, da greva dol. A ker je vmes nehalo deževati in pihati, pokazale so se celo zvezde in luna, je bilo potrebno samo čisto malo zakuriti in sva se napotila proti vrhu. Najbolj zaskrbljena je bila družba štirih možakov, od katerih je imel vsak pred sabo po osem (!!!) pločevink piva, da to je pa neumno in da če bo kaj narobe, da bodo reševalci že izvedeli, v kakšnem sva šla gor! A ni bilo sile, kamen je imel v sebi toliko akumulirane dnevne toplote, da se je povsem posušil po dežju in sva med plezanjem lahko žvižgala. No, saj nisva, ker sem na telefonu zalavfal muziko, kar se je izkazalo za ne najboljšo idejo, saj imam na listi kar nekaj komadov, ki niso za nikamor in sva eneparkrat kar trpela, dokler se pesem ni končala … Po slabi uri in pol sva prišla na vrh in kar dolgo časa uživala v čudoviti zvezdni noči, le mrzlo je bilo za popizdit! Res je, da imam v nahrbtniku vedno rokavice in kapo in debel flis in vrhunsko (ter lahko) bundo, a ker sem si za tokratni izlet sposodil Klemijev nahrbtnik, ki je manjši, sem doma naredil selekcijo in rokavice recimo vrgel ven. Saj doma je bilo 32 stopinj! Pa tadebel flis sem tudi ven vrgel in vzel tatenkega, plus bundo se mi je tudi zdelo brezveze trogati … Tresel sem se ko pes, čeprav sem vsaj rezervne nogavice imel in sem jih naštelal na roke namesto rokavic. Je Markec vprašal, če imam še kakšne rezervne, a sem imel samo gate, s katerimi si pa ni imel kaj pomagati in je seveda tudi njega treslo! A sva gor čmurila vseno do štirih zjutraj in naju je zarja ujela na poti dol in je bilo kar kičasto. Na Kredarici sva se lahko že slekla, tam je bilo 7 stopinj plusa, potem pa kar v dolino pičila. Markcu se je že v Aljaževem stolpu začelo kolcati in je kolcal vso pot, kar je šlo pravzaprav obema na živce, še posebej zato, ker je multiopravilen in je tudi pritisk vetrov v trebuhu lahko hkrati izravnaval, plus še na telefonček je ves čas nekaj tipkal! In sem se ravno v kalvariji spomnil, kako bi mu kolcanje lahko pregnal in sem se obrnil ter zavpil nanj in se je bogec, ki je tako multiopravilen, da je med hojo še malo spal, usral do nezavesti, jaz pa potem skoraj umrl od smeha, ko je potarnal, da ni pričakoval, da se človek v mojih letih lahko tako hitro obrne. A kolcanje sem uspel pregnati za morda 13 sekund, zaspanost pa še za manj, zato sva se, ko se je okoli sedme ure pojavilo sonce, odločila za en hiter lepotni spanec kar na mehki travici, malo s poti. Je pasalo in sva do desetih drnjohala, plus pri napajalnem koritu za krave sva se ustavila za urico in več in se zabavala, da so naju še njegovi prijatelji ujeli, ki so bili že tudi na Triglavu in smo do avtov prišli skupaj. Midva sva pa med hojo utrujena razmišljala, ali ne bi bilo morda bolje, če bi tudi midva prespala na Kredarici in se na vrh odpravila zjutraj, ker dol smo itak skupaj prišli, a sva bila enotnega mnenja, da pravi carji naredijo, kakor sva napravila midva. Čeprav so potem crknjeni ko psi. Sem šel potem v posteljo že opolnoči, kar se mi redko zgodi in bil potem v nedeljo ob osmih že pokonci in mu poslal sms, da se počutim, kolikor sem star, pa mi je kmalu odgovoril, da on tudi. A takrat je bil še mlad, danes je že starejši …

20130719_182613_SOLYMPUS DIGITAL CAMERA   20130720_122120_S OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA20130720_050430_S

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

20130720_100822_S20130720_112356_S