Home > BlogXtreme > Z glavo

Z glavo

19. julija 2013

Pravi ribič vedno ve, katero vabo uporabiti, da bo ujel ribo. In Srečko je pravi ribič, vsaj kar se tiče mene spraviti v luknjo. Mislim, ja, ni težko žabo v vodo, itak, a ko je rekel, da ima eno novo, z ožinico, ki mi bo pasala kot bumbarju klofuta, sem zagrabil vabo s trnkom vred. Ker se ta tanova nahaja malce naprej od Čaganke, sva najprej zabremzala v najboljši gostilni v Bistrici, samo kave nisva spila, sva imela še par požirkov Petrolove. Sva raje dva špricarja v mehurčka vrgla, ki sta v ne tako hudi vročini kot v dolini prav prijala, a za katera sem pri odhodu na tlako Lenki navrgel, da mi bo zagotovo žal, da sem ju spil. In se je kar malo razburila, da kako morem reči, da mi je žal, ker sem špricar spil, da to je prava pijača že žejo in sem še nekaj pojasnjeval, da mi bo v tisti pžinici zihr ven udaril, pa je samo z roko zamahnila, da špricar itak mora ven priti. In sva šla. Luknja je prav simpatična, malce od ceste, v majhni grapi, vhod zakriva že skoraj strohnelo podrto deblo. Če bi bili še v partizanskih časih, bi bila tam notri zagotovo bolnišnica. Ali kaj podobnega, kaj pa vem. Po nekaj kratkih vodoravnih stopnjah sva prišla do navpičnega osemmetrskega brezna, ki ga je Srečko že opremil in sva bila mimogrede pri ožini, ki jo je omenjal. Moram priznati, da mi je srce malce bolj pospešeno bilo, ko sem ga opazoval, kako se je noter in dol tlačil, a zaradi prav prijetnega jamskega hladu špricer ni nič ven silil pogledat, kaj dogaja. Sem enega pricinil med čakanjem Srečka, ki je opremljal novo brezno in ravno ko sem pokadil, je sporočil, da je prosto. No, pa dajmo, sem si rekel in se stlačil v ožinico. Ni bilo prehudo, ker sem prej prijatelja pozorno opazoval, kje se mu je zatikalo in sem se pastem lahko izognil, le ko sem že taglavno čez dal, se mi je zataknila čelada. Za popizdit, sem si mislil, takšen možak sem, gromozanski čez junačka prsa, pa je čelada najširši del?! Sem s prosto roko malce pomagal obračati, kolikor sem pač mogel in se je nekako izšlo, a ker ni bilo nobenega pritiska ali bolečin, tudi srce ni nič bolj pospešeno bilo in je zategadelj tudi špričarček v miru počival v mehurju. Nekje na sredini spusta v novo brezno me je zadelo Srečkovo vriskanje, kar je pomenilo, da jama gre. Mislim, da se nadaljuje. Sem prifirbcal do njega ter prisluhnil vrženemu kamnu, kako ropota nekje v globini v ogromni dvorani, nato sem si pa ožino, ki nama je napredovanje preprečevala, bolj podrobno ogledal. Nič posebnega, morda dva metra in pol, deset centimetrov široka, prava skala brez kapnikov, nobena ovira za pravega jamarja. Sem predlagal, da kar v roke pljuneva, a se je izkazalo, da ne bi imelo smisla, ker sva prasico z orodjem gor pustila. Dobro, kaj je dobrih 30 metrov za pravega jamarja, vas prašam. Sem se javil, da gor skočim, Srečko mi je pa sledil, ker je hotel pivo, ki ga je tudi zunaj pustil, privoščiti si. In sva odpeketala po štriku gor, jaz prvi. Mimgrede sva bila pri ožini in sem bil prepričan, da bova tudi prek ožine mimgrede, a se je izkazalo, da sem se motil. Tam nekje do pasu sem se zrinil ven, naprej pa ni šlo. Z roko sem si dvignil levo nogo na neko poličko in poskusil vstati, pa je bil kot v ožini preoster in se v kolenu noga ni mogla zravnati, hkrati sem si pa lahko pomagal samo z eno roko. Plus čelada, prasica, se je spet zatikala. Sem poskušal na raznorazne načine kakšnih deset minut, pa nič, le Srečkovo hihitanje od spodaj me je spremljalo. Plus seveda špricar je prišel pogledat, kaj dogaja, firbec frdamani. Mi je znoj tekel v oči v takšnem curku, da sploh gledati nisem mogel, tako je peklo, a nisem kaj dosti bentil čez današnja špricarja, se mi zdi, da sta pekla tista od prejšnjega tedna! Saj mi je bilo že smešno, priznam, ko nisem mogel ven a sem hkrati vedel, da ven bom pač moral priti, pa Srečkovo razglabljanje od spodaj, da on ni imel pa nobenih problemov ven priti ni nič kaj dosti pomagalo. Je pa pomagala njegova ugotovitev, da je treba čez ožine z glavo in sem se malce umiril, razmislil, potem pa našel rešitev, da sem se ven zguzil in na soncu vrgel čelado z glave, da me je veterc malce ohladil. Prva polovica radlerja iz Srečkove hladilne torbe se mi zdi, da je takoj izhlapela iz telesa, druga je bila pa za žejo potem. Sva se nato kmalu z opremo vrnila na dno in se vrgla na tlako. No, delal je bolj Srečko, ker je moja luč samo še brlela, sem pozabil napolniti baterije, rezervnih pa nisem imel. Pa hrane tudi nisem imel. Pa vode tudi ne. Pa čokoladice tudi ne. Imel sem pa čike, ja, to pa ja! In sem parkrat dol butnil z glavo ob steno in se opozoril, da se moram malo zresniti, da to nikamor ne pelje. Potem sem pa ene deset minut še Srečka za pas držal, ko je z glavo navzdol v ožino vrtal in čaral in razbijal in je bilo vse skupaj že prav nadrealistično. Ko je mene začela roka boleti in sem jo moral malo prekrvaveti, se je Srečko skoraj v stoji s čelado zakajlal v eno razpoko, da ni dol zdrsnil in sem jaz malo potelovadil, potem pa spet zagrabil, da je lahko nadaljeval s tlako, le tu in tam si je tudi on vzel premor in malce roke v zrak dvignil, ko so mu začele mrtveti. In, ja, ne boste verjeli, vmes sem še enega prižgal, ker eno roko sem imel fraj!

Skozi ožino sem tokrat šel z glavo in je šlo ajncvajdraj, na koncu sva se pa še v najboljši gostilni v Bistrici ustavila na kofetu, ki je res pasal (aja, evo, tudi termovke s kavo nisem imel s sabo!), ponujeno hrano sva pa hvaležno zavrnile, ker sva bila preutrujena. No, vsaj jaz. Pa Lenka je rekla, naj več ne pišem o njej, ker se ji je promet zvečal ali kaj in sem ji obljubil, da ne bom več. Bom pa o Đimiju, njenem mačku, je res lep, prava zverina, samo se moram še parkrat zaustaviti tam, da kaj izvem. Zdaj ne vem nič, le da je lep. In da je ne uboga …

Zdaj pa počasi spat, ker je predragi Markec P. mnenja, da sem preveč pod zemljo in da se bom preveč navadil in dol ostal in da bi bilo kul, če bi skočila na Triglav …

20130718_153732_S 20130718_161730_S 20130718_163509_S

Comments are closed.