Home > BlogXtreme > Zaprta, odprta

Zaprta, odprta

25. julija 2013

S Srečkom sva v tanovo pičila in mimo ožine, ki mi je zadnjič izcejala znoj, sva mimogrede prhnila, ožino, ki nama je nazadnje preprečevala pobeg v globino, sva pa tudi skoraj mimogrede zgrizla. Ne sicer dovolj in je Srečka malo stiskalo na poti dol, a je stisnil zobe in trebuh in pičil kakšnih 26 m nižje. Na dnu pa nobenega vriskanja, le razočarano boganje. Kar nikoli ne pomeni nič dobrega. Da se je prasica zaprla, je parkrat zavpil, potem pa utihnil. Nekaj časa sem še videl njegovo lučko globoko dol, nato je tudi ta izginila. Sem zmrzoval nad ožino (kar je OK, ker zunaj je bilo 35 stopinj!) nekaj časa in razmišljal, ali bi šel dol pokukat, pa mi niti najmanj ni dišalo. Ker če se je jama zaprla, zakaj bi dol rinil, sem se prepričeval. Jasno, na stara leta postajam komot, tista ne dovolj razširjena ožina mi ni dišala, mi je bilo popolnoma jasno, le izgovore sem sam pri sebi iskal. Še pred letom bi se z glavo navzdol zapodil, malo zaradi izziva, malo zaradi treninga, malo zaradi firbca, največ pa zato, ker si jama zasluži obisk. Namreč, kot mladega jamarja me je skoraj žalostilo dejstvo, da gre na dno  kakšne ne dovolj globoke, velike, lepe, zanimive jame samo en človek, potem se pa na načrt napiše, da se je končala in v njo nikoli nikdar več ne bo šel. Niti pomotoma! Če je raziskana in če nima kakšnih posebnosti … Jasno, v Čaganko bomo in bodo vedno rinili, ker je fascinatna in velika, tudi nove generacije si bodo želele obiskati njeno dno, pri takšnih, ki sva jo danes odpirala s Srečkom pa bodo samo zamahnili z roko … No, to in dejstvo, da prijatelja že nekaj časa nisem videl (njegove lučke) ne slišal, me je nagnalo v prebito ožino. Saj ni bilo tako ozko, nikjer ni zelo stisnilo, le pravi položaj si moral najti, pa je nekako šlo. Počasi sem se spuščal proti dnu in glede na to, da se je zaprla in da noter po vsej verjetnosti ne bo nikogar več sem za nama, sem si brezno še prav posebej z zanimanjem ogledoval. Lepo in veliko, v tipični zemeljski prelomnici, a brez vsakršnih posebnosti … Na na prevelikem dnu sem se odpel z vrvi in se ozrl okoli, da bi našel Srečka. Ki ga nikjer ni bilo. Tudi luči nisem nikjer videl. Potem sem sledil njegovim stopinjam malce gor in v neko zajebano ožino, potem sem ga zaslišal. Je tolkel z macolo, kot bi se hotel na hitro prebiti naprej. Je tolkel in širil in malce tudi bogal, potem pa odnehal in sva zaključila. Prvi sem potegnil gor, skozi ožino je začuda šlo zlahka, za mano pa se Srečku nikamor ni mudilo. Je počasi plezal gor in se razgledoval okoli sebe, ni še povsem obupal. Ker se jama, iz katere tako piha, po njegovem ne more kar tako zapreti! In res je malo pod vrhom našel vzporedno brezno z zelo ozkim vhodnim oknom, ki ga je potem naslednjih nekaj ur širil kar pripet na vrvi, jaz sem pa nad njim v hladovini poslušal muziko na telefonu. In tokrat sem imel s sabo tudi vse, kar potrebuje jamar, da se ne dolgočasi (poleg muzike še radler in sendvič in čokoladice in čike), le kava mi je manjkala. Ki sem se jo pa nadejal v najboljši gostilni v Bistrici. Sva še pred nočjo zaključila (pa ne dokončno, še najmanj en obisk naju čaka), toplota gozda je za spremembo prav prijala. Pri odcepu za Štirnico, ki je ena prvih novomeških jam, ki je šla prek 200 metrov, sva se soglasno odločila, da greva pokukat pred vhod in je Le car zakopal po ne preveč lepi cesti in sva potem krožila po hosti malce kot brez glave, na koncu sem se že bal, da bova kofe zamudila. A se je Srečko, ki je tam skoraj doma, na koncu pozicioniral in naju odvedel na pravo pot, a potem se je zgodila nova tragedija. Najboljša gostilna v Bistrici je bila zaprta! OK, saj je večkrat, samo je Lenčka vedno nekje blizu in odpre, tokrat pa niti za čuda delujoča trobla na Le caru ni pomagala. So vrata ostala zaprta in sem si kofe lahko privoščil šele doma. Saj je pasal, nič ne rečem, še posebej potem, ko je poklical Markec, ki je na morje odpeljal svoje mlade sorodnike in potožil, da je na koncu z živci. Zaradi mladih sorodnikov, kakopak. Pa jih je s sabo vzel samo toliko, kolikor jih imam jaz non stop doma na bivanju! 🙂

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.