Zasvojenec

Pred leti, ko sem še računalniške igrice nabijal, povečini streljačine, sem, recimo skoraj na smrt ranjen do dohtarja skočil le toliko, da me je čisto malo pozdravil in takoj znova v borbo, čeprav bi bilo morda bolje, če bi izven igre in pri dohtarju ostal dlje in se povsem pozdravil. A kaj čmo, takšen sem, akcija pa to. In ko sem na morju prebral menda peto knjigo, otroke videl le pri kosilu (kaj so za zajtrk jedli in večerjo nimam blage veze) ter včasih, ko so ravno pridrveli mimo, soprogo predrago pa, ko je kosilo stregla, sem ugotovil, da vitamina D imam dovolj zaencajt (barve še nič, sol pa morda le malo nad koleni) in da morda bi pa že lahko v jamo skočil. In sem Ticotu poslal sms, če ga kaj žuli in ga, ker je ajncvadraj poklical in sem že doma in greva opremljena s čevapi in radlerji in čebulo počasi proti Čaganki. Lenčica, Lenka, zakurbljaj džezvo, pridemo mimo, a samo na kratko, hlad in tema in končne ožine za razširiti kličejo … Vmes se bo pa tudi morje menda segrelo že in bom tasrednjega zlatega sina (potem ko ven pridem in za par dni še na dopust skočim) lahko naučil na glavo skakati (pa še blato bom spral vmes, dve muhi na en mah), čeprav mu tudi samo s skakanjem v vodo na noge oboževalk vseeno ne manjka …

junkie

3 thoughts to “Zasvojenec”

  1. Hehehe, trikrat sem pekel palačinke in to kar na dveh ponvah in sem se seveda takojci tudi nate spomnil. Je pa res, da mase spet nisem jaz napravil, tko da sem samo polovično občudovanje požel …

  2. Za večerjo bi jedli palačinke, če bi jih ata spekel, pa nič od tega. Vadit je treba – v jame že znaš hodit, palačinke je treba pa še zvežbat 😉

Comments are closed.