Home > Razno > Klic h kosilu

Klic h kosilu

25. avgusta 2013

Preden je ta zadnja ohladitev in osvežitev prišla (in se mi že kolca po tisti +40 vročini!), so otroci ko džankiji non stop v zmrzovalnik hodili po sladoled. In ko skrinjo milijonkrat dnevno odpreš, se v njej nabira led in jo je potrebno odtaliti in led odstraniti. To se ponavadi dela tako, da se skrinjo odklopi iz elektrike, stvari vzame ven (se jih začasno spravi kam drugam na hladno), počaka, da se led stopi, se skrinjo opere, potem pa stvari spet noter zloži. Sem to še v mladosti videl, ko je mama počela pa verjetno tudi v kakšnem filmu, zato me tisti led ni kaj dosti mikal, ko so cvilili, da bo potrebno skrinjo spucati, da ni več prostora za sladoled. A ko je stokanje postajalo vse bolj frekventno, sem se odločil zadevo vzeti v svoje roke. Da jo bom urihtal, kakor pravi dr. Krevs. In itak je preljuba mi soproga skočila v zrak, da ob enajstih zvečer se to ne dela, da bomo do jutra to počeli in da mora sprazniti prej hladilnik, kamor bomo stvari začasno poskladiščili, pa prenosni hladilni skrinji mora pripraviti … Sem stopil do kleti in si zadevo ogledal. Skrinja seveda do vrha polna in vse stranice v ledu. Sem malo pobrskal po tam shranjenih stvareh in predrago mi tu in tam vprašal, kaj je to, pa ni vedela, ker so nalepke itak vse odpadle, zato sem kar stopil po koš za perilo in začel stvari, za katere ni vedela, kaj so, metati tja. In smo že dobili pol skrinje prostora. Eno tretjino smo dobili, ko sem v isti koš za perilo zmetal zmrznjen ribez, češnje in podobno sadje iz leta 2003 pa ene deset jogurtovih lončkov zmrznjene domače smetane, ki je ful dobra za zavitek, a ga žal ne pečemo pri nas. V drug plastičen koš sem pa naložil stvari, ki smo jih še imeli namen pokonzumirati in za katere smo vedeli, kaj so. Ni jih bilo zelo veliko. Predraga moja je kljub vsemu, da sem ajcvadraj rešil pomanjkanje prostora, vseeno vila roke, da kam bomo dali tistih nekaj stvari, ki jih bomo še pomalicali, da se ne pokvarijo, medtem ko se bo skrinja odtajevala. Hm. Sem si zadevo, vkovano v led, na hitro ogledal, še hitreje razmislil, potem pa skočil v garažo pa polikogramsko kladivo (ne sme biti pretežko) in parkrat udaril po tistih kepah ledu in je led čudovito odpadel. Potem sem ga samo še ven pobral in parkrat v umivalnik v kleti stresel, dokler se ni povsem napolnil, nato sem ga nosil na vrt na travo, ki je bila itak žejna do današnjega dežja. Nato smo skrinjo na hitro očistili in stvari vrnili noter ter jo zaprli. Ajncvajdraj v desetih minutah. Sem bil kar malo ponosen sam nase, a se stvar seveda ni končala. Sem mislil vse skupaj zabrisati v kontejner, pa se je soproga, preden je odšla v posteljo, uprla z vsemi štirimi, da bio gre v bio, embalaža pa v embalažo in da naj lepo posortiram, preden odnesem ven. Itak mi ni bilo prav a itak sem moral. Saj je bilo kar hecno recimo tisto zmrznjeno smetano siliti ven iz jogurtovih lončkov, sem se na koncu kar zverziral, pa meso odvijati in ločevati embalažo in bio. In itak je Mika takoj nos prinesla poleg in firbcala, kaj počnem in sem ji en zmrznjen kos piščančjega mesa vrgel in ga je lizala vsaj eno uro malo stran od mene, da sem imel mir. Sem se spomnil, kako sem jo enkrat hecal s salamo, ampak tokrat je nisem, je lahko uživala, dokler ji ga nisem vzel, ko sem najmanj štirikrat ven nesel. Malo sem se celo bal, da bo kakšen nespečen blokovski sosed pomislil, da ženo v kosih v bio odpadke nosim, glede na pozno uro in število obiskov zabojnika, a ni bilo hudega. Mislim, policija ni pozvonila na vratih, to hočem povedati …

No, to je bilo pred nekaj dnevi in smo imeli potem problem, ker vsakič ko sem v smetnjak kakšno vrečko odvrgel ali kaj zašumel z vrečko, je že Mika od nekod pridrvela in pričakovala piščančji sladoled, da mi je bilo že prav nerodno, ko sem ji dopovedoval, da je bilo to samo enkrat. Danes, ko sem pred kosilom kofetkal na vrtu in čakal, da bo kosilo skuhano, so pa pri sosedih na vrtu zacingljali krožniki in je Mika skočila ko tiger s stola in oddrvela k sosedom, nazaj je pa prišla s slabo obrano piščančjo kostjo, ki jo je potem ribala ob mojih nogah. In mi je bilo malo nerodno zaradi nje, ker kaj si bodo pa sosedi mislili, da imamo takšno fehtarico, potem se mi je pa še malo zafržmagalo, ker kaj ji pa jaz potem kitekat kupujem?! Dobro, saj potem so pa še naši krožniki zacingljali in sem se nehal ukvarjati z mačko …

Še malo kasneje sem se pa ukvarjal s poplavo v kleti, ker je pralni stroj vodo spustil v umivalnik, v katerem se je stopil led, v katerem je bilo kar nekaj nalepk in papirja in kaj jaz vem česa še, kar je zamašilo odtok in je teklo potem po tleh … V bistvu sem skrinjo kar hitro urihtal, samo kolateralnih problemov se je pa kar nekaj potem vseeno nabralo …

20130825_135906_S

Comments are closed.