Je predraga soproga preveč piščančkov napekla za kosilo in jih je bilo škoda v bioodpadke vrečt, ko je toliko lačnih na svetu, zato je predlagala, da naslednji dan moški del familije naredi kosilo in tiste pečene picke uporabi. Je hotela zapisati navodila za pripravo kosila po korakih, a je bilo tako izi, da ji nisem dovolil. Da to bomo pa že znali, ni vrag. Široke testenine za par minut v krop, da niso povsem skuhani, potem pa v stekleno kozico en sloj testenin, nato pickov, preliješ z mešanico sladke smetane za kuhanje in malo kisle smetane ter ful začimb in nekaj jajc, pokriješ s testeninami, spet preliješ z mešanico in naribaš na vrhu ful sira. Izi bizi, bi se reklo, nimaš kej zafrknit!
Ja, itak, samo potem smo vsi štirje stopili v kuhinjo, ko nas je že skoraj malo čas preganjal, saj smo prej delali vsak zase kaj bolj pomembnega in pri naglici gre mimogrede kaj narobe. No, pri nas ni šlo nič narobe, samo časa nismo imeli mamo poklicat in preverit. Tastarejši je trdil, da na pol skuhamo samo pol testenin, da jih nikoli več, samo meni in tasrednjemu se je to zdelo malo malo in smo celo škatlo v krop stresli in so bili ajncvajdraj na pol skuhani, smo jih odlili in se pri tem ne preveč poparili, potem pa dno kozice prekrili s slojem testenim in nato s picki, ki jih je bilo res ful in je bila kozica že skoraj polna, potem smo tisto mešanico povrh nalili, ki smo jo tudi preveč pripravili, ker je tako luštno brazdat s hrano in definitivno smo dali kakšno jajce preveč, ki smo ga vbili samo zato, ker je to lušno počet (predvsem najmalji ko dobi zalet, ne zna nehat!), ampak tista mešanica se je lepo razporedila po vmesnem prostoru med picki in testeninami, samo potem smo imeli še ful testenin, ki smo jih za naslednji sloj morali krepko pritisniti, da niso padali iz kozice in je tavelik spet nekaj stokal, da bo tega definitivno preveč, pa smo ga ignorirali, ker smo imeli zalet in kaj pa boš s kuhanimi testeninami, a jih boš proč metal al kaj?! Smo fino pritisnili in je šlo nekako v kozico, potem smo še mešanico povrhu polili, je na srečo poniknila nekam not, le s sirom smo imeli probleme, ker smo jih imeli več vrst v hladilniku in smo vse pomalen naribali, ker nismo vedeli katerega uporabiti, na koncu sem pa še plesnavega nadrobil, ki ga imam rad in smo res komaj pritisnili vse skupaj toliko v kozico, da ni šlo čez rob. Od samega matra sem bil do komolcev usran, zato so otroci solato pripravljali, jaz sem pa pečico zakurblal. In itak sem bil v sekundi slabe volje, ker je predraga soproga rekla, da se mora zadeva peči na 350 stopinjah kakšne pol ure, naša pečica pa gre samo do 320 stopinj! Sem našponal do konca, kaj sem pa hotel in se opomnil, da bom predrago malce okaral, ko domov pride, da kakšna navodila to daje in če ne ve, da gre pečica samo do 320 stopinj in če naj jo na kakšen vikend tečaj pošljem al kaj!? Sem zadevo postavil v pečico in stopil na vrt, da tist kofe dokončam in časopis, ko je pridišalo do mene. Otroci so nekaj protestirali in v pečico gledali, pa sem še sam stopil zadevo si od blizu ogledati in takoj opazil napako – napa ni delala na vso moč in je ven dišalo. Sem jo našponal do konca in potem še enkrat v pečico pogledal in se tisti sir na vrhu ni topil temveč žgal. Itak da sem nergal, da bo meni žena govorila, naj na 350 pečem, da se potem vse zažge in sem dal na 300, vmes sem jo pa poklical, ker je bilo preveč nejevolje, da bi čakal, da domov pride in ji potem levite preberem. In jasno, je zatajila, je rekla, da je rekla, naj na 250 pečem in da pečica sploh ne gre na 350 in to je bilo tudi moje bistvo, da do 350 sploh ne gre in da naj se zdaj neha nekaj zgovarjat in da naj pride domov, da kosilo bo prej po vsej verjetnosti. Sem pečico potem kar ugasnil, ker zadeve noter so bile itak že prej pečene in kuhane in je potem zadeva pol ure samo na zalet delala, potem ko je predraga mi soproga domov prišla, smo pa postregli . In je bilo za prste oblizat, moški del se je za vrhnji del prav tepel, tako je bil okusen, samo tavelik nož smo potrebovali, da smo predrli skorjo. Pa tudi peveč nismo spekli, ker je bila potem še večerja bogovska pa tudi ob enih zjutraj, ko sem zadevo še tretjič pogledal in do konca pomazal, sem to stroil v zadnjem trenutku, saj je lakota oba starejša v kuhinjo prignala in sta potem brez idej po hladilniku stikala. Meni pa ni bilo treba, ker vem, kakšne količine se kuha, sem bil pred desetletji v vojski …
P.S. Slika je simbolična, mi smo prej ven vzeli!
