Mojster mojstru

Najbolj ostremu peresu Dolenjskega lista prijatelju Igorju je vroče in je dobil briljantno idejo, da bo napisal članek o tem, da je v jamah pa hladno in ljudi povabil na ohladitev. In je potreboval jamarja in je potreboval ne pretežko jamo. Vse imamo, kakopak, jaz sem šel za pajaca, gospod Grah za jamarja, Klemi pa zato, ker je edini vedel, kje je tista kar dostopna jama. Sem sicer že bil tam, a si nisem zapomnil poti in ko je danes, ko je končno se malo ohladilo, Klemi poklical, da mora k mamici na večerjo, je prinesel vsaj GPS s koordinatami. In smo pičili. Gospod Grah, Igor in jaz. S Petkotom, seveda. Jima ni bilo prav in sta nergala, da vozim prehitro in da nimam nobenega spoštovanja do avta, ko sem začel voziti počasneje, ju je motilo nekaj tretjega. A saj sem vedel, da so odnosi med dolgoletnimi prijatelji ko v dolgoletnem zakonu, ko se samo nekaj gundža in pritožuje, a gospod Grah in Igor sta pravzaprav ko tista stara prdca iz lože v Muppet Showu. Neprecenljivo. Ves čas sta se nekaj drkala, najbolj zanimivo je bilo pa potem v jami, ko je Igor fotkal in je bilo že temno in je bila dolga ekspozicija, kar je pomenilo, da mora biti gospod Grah dolgo časa povsem pri miru. Kar je težko, predvsem gobček rad vrti. A je zdržal, da pa ni bilo preenostavno, mu je Igor enega stisnil, da je videl, kako to mojstri delajo in je gospod Grah s solznimi očmi in skozi zobe bentil, premaknil se pa ni! Saj pofotkali smo hitro, ker so nas dobrote mesne žulile, ki jih je Igor prinesel in smo zakurili, med čakanjem na žerjavico pa drobili partizanske zgodbe in stare vice, ki smo jih povečini že pozabili in je bilo prav luštno. Po dobri hrani še dobra pijača, po kateri se čudovito kupčke podira, hrati so se plini iz želodca pa tudi čez zadnjične odprtine uravnoteževali in je bilo ko na tekmovanju. Še dobro, da čisto pri ognju nista sedela!

Smo še skoraj v istem dnevu končali, kaj bo pa mojster napisal, se mi pa niti sanja ne, a to že ni več moj problem!