Gospod Grah je hotel malce vtis na sodelavce napraviti in je letos za nekatere pripravil obisk podzemlja. Lani recimo so boščki še veslali, ko je bil bolj v veslanju, kar me spomni name, ko sem prvič familiji peljal pokazat, s čim se bom po tanovem ukvarjal in so prišli ven iz jame in je starejši stokal, da prej sem jih v gore silil, zdaj jih bom pa v jame, tasrednji je nergal, da v jame ne bo hodil, predraga mi soproga ga je pa zavrnila, da bo, ker drugače bom pa njo silil …
Kakor koli, smo se zapodili v gozd in kakor se spodobi za ljudi, ki so skoraj vsakodnevno v gozdu, smo predvsem hodili. Da ne bi uničevali narave pa to. In so bili to moji najdaljši sprehodi do lukenj, še na Kaninu sem se menda manj sprehajal! A je bilo zanimivo, ker sem se sprehajal z zanimivimi ljudmi, ki pri svojem delu recimo velikokrat pridejo v stik z medvedi. In so o tem pripovedovali nekako neprizadeto, služba pač in sreča videti divjo žival, kako se deset metrov od tebe postavi na zadnje noge, samo na srečo so bili malce hitrejši od mene in niso opazili, da sem se samo zaradi njihovega pripovedovanja občasno malce usral! Najprej smo si ogledali eno vodoravno jamo, v katero smo se spustili po lojtrcah in v kateri je gospod Grah prvič popizdil, da z mano po jamah že ne vem koliko časa hodi in da mu še nikoli nisem pol stvari povedal in razložil o podzemnem svetu, kakor sem jih njegovim sodelavcem. Kar je menda res, kaj pa vem, a kaj, ko greva midva delat dol in časa za postopanje in čvek ni kaj dosti! Pokažeš s prstom na kakšnega žužka in poveš, da je to en podzemni žužek, pokažeš na kapnik, poveš, da je to kapnik in pohitiš na delovišče. Nato pa hoče gospod Grah na sodelavce vtis narediti in za vsako sigasto tvorbo pove, da je kapnik in ga malo za čelo tipajo …
Potem smo se sprehodili, sprehooooodili do naslednje luknje, kamor smo se spustili samo jamarji (dr. Krevs, gospod Grah in jaz), a se je jama po kakšnih dvajsetih metrih zožala, od udeležencev ekskurzije pa noter nihče ni želel, so se zadovoljili z opisom, da je kar lepa. Res je bil vhod malce ožji, a tako ozek pa spet ne! Potem smo skočili do krajše vodoravne jame, kjer je bila po pripovedovanju domačinov nekakšna partizanska bolnišnica, a ni bilo v njej ničesar, kar bi o tem pričalo, na koncu nas je pa Vili popeljal še do majhne odprtinice v zemlji, ki jo je zapazil pred kakšnimi dvemi leti. Nam jo je pokazal samo tako za špas, ker je bil vhod po njegovem mnenju itak preozek, a ko sem odmaknil malce večjo skalo, je bil vhod že malo bolj prijazen in sem prvopristopnost ponudil gospodu Grahu, ki me je tipal za čelo, dokler nismo odmaknili še enega kamna in se je potem zbasal noter. In je bilo še kar ozko, tako da smo ga lahko kar občudovali, dol ga je pa raziskovalna žilica prvič zagrabila in ga kar ni in ni bilo ven, da sem se moral spustiti do njega. To brezno je šlo globlje, a se je na kakšnih tridesetih metrih tudi zaprlo, zato sva počasi odpeketala proti površju. Jaz prvi, da sem se lahko totalno zataknil spet in je lahko gospod Grah, ki se (pametno) uči iz napak drugih, lahko zasijal v vsej svoji spretnosti, saj je ven prhnil mimogrede. Potem nas je čakala še dolga pot do avtov, dolga predvsem zato, ker je gospoda Graha lakota zagrabila, saj je bila ura že skoraj dve popoldne in je bil tečen ko nekajmesečni dojenček, ki ni natančno na minuto na nipl pritisnjen! Saj ga razumem, javnega uslužbenca, ponavadi ob takšni uri že dvakrat je in enkrat vmes še zadrema, tokrat mu je bilo to vse ukinjeno. Delo na terenu pa to … Je stokal, ko da je plačan, da sem sam spal le dve urici, ker sem moral z njim ob nečloveški uri, ga pa kaj dosti ni zanimalo, saj sem si sam kriv, kaj pa nisem šel prej spat!
Kakor koli, Marko nas je pričakal z božanskim pasuljem in ko smo skočili na hrano, sem po dolgem času spet planil tudi na kruh. Ker sem se zbal, da ga bo zmanjkalo. Kajti gospod Grah si je dva koščka nadrobil v pasulj, enega je malo pomočil in takoj pojedel (ker je bil pasulj še prevroč za žlico), enega je v žep spravil, če bi kruha slučajno zmanjkalo, enega je pa normalno s pasuljem jedel. In dokler ni pojedel prvega krožnika, je med vsako žlico, ki jo je nesel v usta, uspel zastokati, kako zelo je lačen, pri drugem krožniku (in novem hlebcu kruha, sodelavci ga že poznajo, niso pripravili samo enega hlebca!) je samo zadovoljno predel pri vsaki žlički za mamico in atita, pri tretjem je pa že malo dihal tudi vmes. Potem smo se kadilci s pivom in špricarčki preselili na teraso, gospod Grah nas je pa zabaval s fotografijami svojega psa v telefonu (otrok in soproge tam noter nima, le v vednost), ko mu je v želodčku pasulj končno začel delati se je pa za posteljo začel ozirati, ko ravno ni bilo pisarniške delovne mize pri roki. In to je bil tudi znak za odhod. Začuda je na poti domov še v kafiču zabremzal, da sem dozico ali dve kave svoje dobil. Sem na rit padel, res! To so pravi prijatelji, ki mislijo tudi na potrebe prijateljev. Sem se kar raznežil, priznam!
