Popikano

Zjutraj sem ko obseden brskal po računalniku in iskal shranjeno pot do Kaščice, sojamarji, ki so začuda le rahlo zamudili, so priganjali pred hišo. Sem jo našel in koordinate prepisal (kar bi lahko naredil že par ur prej, ko sem se odpravil v posteljo, pa nisem), a niso bile povsem točne, ker jame tam ni bilo. Itak da ne, po spominu je pa nismo našli, ker so pred kratkim sekali in je bila pokrajina povsem spremenjena. Na srečo smo imeli s sabo Kacota, ki je jamo našel, ima nos za te zadeve. Smo se pred luknjo počasi oblačili v jamarske zadeve, se nam nikamor ni mudilo, ker se je prijetno ohladilo. Gospod Grah je ravno zavzeto razlagal neko štorijo še iz časov, ko je bil on mlad in še ni bilo elektrike, medtem ko je uriniral ob bližnjem drevesu, potem je pa začel preklinjati in bogati zelo glasno, mi smo pa čakali, kdaj bo prišla poanta zgodbe. Ker se tisto preklinjanje nekako ni skladalo z zgodbo. No, se je zelo hitro, ko mu je pol glave oteklo ko lubenica, izkazalo, da boganje ni bilo del zgodbe, le uriniral je ob drevesu, v katerem so imeli sršeni gnezdo in se jim očitno ni dopadlo, da jim je kazal, kar jim je pač kazal. Rahlo zaskrbljeni smo nekaj časa čakali, če bo padel v kakšen šok, ker ni vedel, ali je alergičen ali ne, in ker ni padel v šok (le bogal je, to smo pa itak navajeni), smo pičili v jamo. Enkrat za spremembo v ne blatno in zelo zelo lepo zasigano, pravzaprav kar kičasto okrašeno s kapniškimi skulpturami. Par uric smo se zadržali v prijetnem hladu in lepem okolju, potem pa smo se napotili proti površju. Na v bistvu edinem malce bolj kompliciranem delu je gospoda Graha toliko nehal boleti globus, da je poskusil biti kavalir in se je odločil Jernejo prenesti prek manjšega jezerca, ker ni imela škornjev. In jo je zagrabil ko kavalir, da jo bo nesel v naročju, a je precenil ali svojo moč ali Jernejino težo in jo je, bogico, skipal v vodo, ampak gojzarji so ostali suhi, ker povsem spustil je pa ni. Potem jo je zagrabil bolj po kmečko in si jo naložil na hrbet ter je nekako šlo …

Zunaj pa močan ogenj in odločno preveč mesnin in radlerjev, da se potem v Esmeraldo nismo odpravili, kakor smo nameravali. Še celo gospod Grah, ki je najbolj navijal za dodatno akcijo, ni preveč silil, kajti med hranjenjem je ugotovil, da ga glava ne boli, ko je in je potem jedel in jedel in jedel, s polnim trebuščkom v nove globine se pa človeku enostavno ne ljubi. Smo pospravili kramo, kar jo je še ostalo in se napotili proti avtom, vmes smo se pa na varni razdalji od drevesa s sršeni ustavili, da je gospod Grah lahko kamen vrgel v deblo in se jim tako maščeval. S prvim je falil, z drugim pa vsaj delno zadel, a je tako zelo hitro odrvel na rezervno lokacijo, da ni opazil, da je zadel le delno. Sem popravil jaz, sem bolj konkretno potrkal pod gnezdo, potem smo se pospešeno umaknili vsi …

Zaključili smo v najboljši bistriški gostilni s kavicami in špricerčki, za nameček nam je pa Lenka še potico ponudila sveže spečeno. In ker smo bili vsi prenažrti do amena, smo še tisti kup njenih dobrot zlistili, kaj smo pa hoteli. In ker so ji polhi pogrizli internetni kabel in ne more na splet, lahko tokrat po pravici napišem, da je bila potica božanska!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA  OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA