Home > Razno > V nosu

V nosu

28. avgusta 2013

Saj ne vem, kaj je z mano in temi prdci. Mislim, ne glih dobesedno z mano in prdci, mislim na pisanje o tem. Ful so mi hecni in posledično o tem rad pišem, buhpomagej. In posledično je gospod Grah zame torej zadetek na lotu. No, skoraj, če sem iskren, bi imel raje denar v žepu od dobitka kakor gospoda Grahovega v nosu. Sem se že navadil, da ko ga stisne, se malo umaknem in za hip, dva ali pet zadržim dih in mine, razen če me zadane v kakšni ožini, ko nisi najbolj mobilen, takrat planejo solze na oči in pomaga. Saj menda moraš tudi protestnike, ki dobijo solzilec v nos, polivati z vodo. To je podobno, ta izdelka, mislim, solzivec in gospoda Graha strupi. Se mora torej človek tudi podobno braniti. Zadnjič sva pred Patriotom stala in se nisva mogla odlimati in sva kar blebetala in blebetala, čeprav sva že prej v lokalu sedela eno uro. Dobro, gospod javni uslužbenec pač čaka, da pride ura za štemplat iz šihta, to mi je jasno in mu je bolj zanimivo z mano drobit kakor na službenem kompjuterju eno in isto pasjanso do nezavesti obračati, a jaz sem hotel domov. Čaka delo. Pa ni šlo, sva kar drobila in drobila, potem je pa enega stisnil. Kar bi lahko bil znak za moj odhod.  V bistvu je stisnil skoraj hinavčka, se ga je komaj slišalo, ker v bistvu sva bila na pločniku v centru mesta in ne moreš kar usekati ko v jami ali hosti, konec koncev smo ja civilizirani ljudje, ne?! A je bil dovolj glasen, da sem stopil korak nazaj, delno zajel sapo in ga okurcal. Da sva v mestu. Se je zgovarjal na odprt prostor (kakor kadilci prmejduš, sem zdajle pomislil!) in da nobenemu ne škodi, a ni videl, da se mu s hrbta bližata dve mladenki. Jaz sem ju pa videl in sem komaj čakal, da stopita v balonček in mu vsaj s pogledom izkažeta svoje nestrinjanje z njegovim početjem. Sem se spomnil svoje prigode, ko sem pred tiskovno konferenco, ki sem jo vodil, čutil, da moram razbremeniti pritisk v trebuhu, da ne bo bruke pred novinarji in sem skočil iz lokala na ulico in ker ni bilo nobenega videti v bližini, sem usekal, a ni vrag prav v tisti mili sekundi, ko je veter v trobento pihnil in ni poti nazaj, skozi vhodna vrata na ulico stopila ena lepa in urejena dama in sva se pogledala iz oči v oči v bistvu še ko sem ropotal in itak da sem videl njen pogled in itak mi je bilo še bolj nerodno. In sem zdaj čakal kar nestrpno in pozorno opazoval deklici, ki sta stopali proti balončku gospoda Graha, kaj se bo zgodilo. Sem kot prikovan opazoval njune nosnice in oči in sem seveda takoj opazil, ko sta ga dobili v nos. A sem bil potem razočaran, ker je ena okoli sebe po tleh parkrat pogledala, druga je pa samo sapo zadržala in pospešila korak. Jebemu, ni uspelo, sem bil razočaran, sta bogici mislili, da je kakšen cucek se onečedil in niti pomislili nista, da bi za balonček slabega zraka obtožili javnega uslužbenca, ki je nonšalantno slonel ob kolesu in se hihital. Se je hihital meni, ki sem se umikal in mi je sledil in me prepričeval, da sploh ni hudo, da naj kar potegnem v nos in preverim, da je zadnje dni jedel bolj zelenjavo pa to, a nisem nasedel, sem, dokler sem še lahko zadrževal sapo, pospešil proti avtomobilu in le pomahal v pozdrav …

farting

Comments are closed.