Home > Razno > 350

350

4. septembra 2013

Človek ima milijon različnih skrbi, še posebej, ko gredo trije sinovi po počitnicah spet v šolo, obnašajo pa se, kot da so še počitnice, a ko smo iz Paradane končno ven pokukali, se preoblekli, najedli in malo k sebi prišli, je Ticota, Anžija in mene mučila le ena skrb, skupna vsem trem. Hodili smo po taboru s telefoni v rokah in iskali signal. A ga seveda ni bilo, kajti eden od namenov reševalne vaje je bil tudi preveriti komunikacijo v primeru nesreče. In Paradana je bila kot nalašč za to, saj v tisto čudovito dolino sredi Trnovskega gozda noben signal ne pride. Smo poskusili srečo v štabu, če bi nam dovolili malo na internet, a nam seveda niso, kar so računalniki namenjeni pomembnejšim stvarem kakor malo brskati po netu. Dobro, zadnjič so iz jame slovenski reševalci med prvimi na svetu vzpostavili video povezavo s površjem brez kakšne vesoljske tehnologije in smo se šalili, da bo jamar zdaj po novem lahko spreminja status na FB in bo recimo sporočal, da je na 300 metrih, 200 m nižje bodo pa lajkali in všečkali, a ker tako daleč še nismo, smo poiskali Marka Z. Smo mislili, da bo potrebno podkupovanje in rotenje, a nam je geslo za wi-fi dal na prvo prošnjo. Mi je bilo čudno, da je tako radodaren, kljub pozni uri in skoraj končani akciji , a podarjenemu konju se itak ne gleda pod rep, kaj mu binglja med nogami in smo takoj pograbili listek in vtipkali zadevico v telefon. Pa ni delalo, itak da ne, ker civilna zaščita, ki poskrbi za večino logistike in tudi za komunikacije, že nekaj let ni spreminjala gesla ruterja in se je z leti kar nekaj ljudi nabralo, katerih telefoni se na akciji avtomatsko povežejo. In ko jim je internet dol metalo, je nekdo le pogledal, kaj je narobe in je bilo na liniji 10 ljudi, čeprav nihče namerno. So seveda spremenili geslo, saj zato pa so vaje, da se malenkosti popravijo, a to je pomenilo, da je bilo darilo Marka Z. kakor darilo osemdesetletne device, ki je rožico prav zate hranila …

Pa se nismo kaj dosti jezili, pomembno je bilo pravzaprav le to, da se pri tako številčni akciji in tolikšnemu številu reševalcev v jami ni nič zgodilo, zato smo na našo skrb pozabili in se sprostili, preden smo popadali v nezavest.

V nedeljo, ko smo se zgodaj popoldne končno odpravili proti domu, so pa že na obronku doline začeli cingljati mobilniki. Anžiju in meni skoraj hkrati. In so se skrbi v trenutku razpršile, kajti Srečko in Andrej, ki sta šla v soboto v Čaganko, sta sporočala, da se nadaljuje. No, itak da se nadaljuje, vprašanje je bilo le, če bomo jamarji še lahko napredovali. In menda bomo, kajti ko smo razbili tisti ozek del, smo prišli v dele, kjer je voda spet aktivna in so dvoranice in brezna spet širša. Sta se spustila pod mejo 350 metrov, v zadnjem breznu pa jima je zmanjkalo vrvi. Itak da sem takoj poklical Srečka za detaljno poročilo in sem ga poslušal skoraj z blago erekcijo. Bomo morali spet kmalu dol, tako jaz kakor ostali pa se bomo tam spodaj tenstali z vedenjem, da če gre kadar koli kar koli narobe, ne bo minilo dolgo časa, ko bo prišla pomoč! Sem videl že prej, še posebej pa na zadnji vaji, česa smo sposobni in koliko znanja, volje ter izkušenj je v teh fantih in dekletih!

Caganka

  1. 9. septembra 2013 at 21:21 | #1

    Sej po moje bomo, sam nima smisla vsak teden spreminjat! 🙂

  2. Jerneja
    9. septembra 2013 at 19:15 | #2

    Ej Šini, kaj če bi tole mal osvežil 🙂
    http://www.jknm.si/si/jame/naj/?v=najdaljse -> glej kat. št. 9500

Comments are closed.