Desetletja nazaj, ko sem moral še na skrivaj kaditi, sem bil velikokrat pri Mateju. V kleti so mu starši dovolili urediti nekakšno sobo, v kateri je imel boga in pol in še več, vmes pa se je našel prostor za kavč, par stolov in mizico. In smo tam čmurili do nezavesti, edino, kar me je motilo, je bil smrad. Ker je imel prijatelj v tisti sobi tudi zajčnico, nekakšno kletko, v kateri je imel par zajcev. In se je z njimi ukvarjal do nezavesti, jaz pač ne, ker sem bolj pasji tip. Mislim, raje imam pse, no, pa mačke tudi, za zajce pa mi pravzaprav dol visi. Zato se tudi absolutno nič ne spomnim teh zajcev. Ne kakšni so bili ne kaj je z njimi počel, jaz sem bil tam bolj zaradi prijateljev in prostora za čmurenje, zajce in njihov smrad sem pač toleriral. Ker ni bil moj prostor, saj razumete …
No, tam dol smo res veliko časa preživeli, pol srednje šole, in ko je prijatelj za mesec dni odšel na morje, je vedel, da bom jaz še vedno hodil tja, zato me je poprosil, če bi za zajce poskrbel. Mi ni nič dišalo, priznam, a sem vedel, da če ne pristanem na skrb za tiste dolgouhe smrdljivce, pač enostavno ne bom dobil ključa. In sem privolil, kaj mi je pa drugega ostalo. Mi je prijatelj nekajstranski spisek pripravil, kaj in kdaj jim moram dati jesti, kako se kletka očisti in podobno, pa me kaj dosti ni zanimalo. me je minilo že pri prvi točki, kjer je pisalo, da morajo zajci vsak dan dobiti svežo travo. Sem si potiho mislil, da bodo tisti zajci definitivno shujšali, glasno sem pa samo pokimal, ker me je samo ključ zanimal od sobe, kjer je bil kavč in je občasno tudi kakšna brhka sošolka prišla pa to …
Je prijatelj odpeketal na morje in so zajci verjetno res malo bolj sportsko mišičasti postali, se glih ne spomnim, vem pa, da sem jim vsaj enkrat definitivno kletko očistil, ker ko sva s sošolko vstopila v sobo, polna čudovitih načrtov, so se zaradi smradu tisti načrti razblinili kakor jutranja meglica v hribih, ko sonce pokuka izza vrhov. In sem spucal pa verjetno še par dišečih smrekic kupil, kaj pa vem, a ko sem naslednjič prišel, zajcev ni bilo več. Me je malce zaskrbelo in sem pri prijateljevem dedku pozvonil ter se pozanimal, kaj se je zgodilo in morda mi je bilo celo malo hudo, ko sem izvedel, da so poginili. Verjetno me je tudi malo zaskrbelo, domnevam, če so morda zaradi lakote crknili (ampak saj brez hrane popolnoma niso bili, ponavadi sem malo natrgal na poti tja, pa kakšen koren sem tudi pri babici zmaknil zagotovo!), a me je prijateljev dedek pomiril, da ni moja krivda, da je bila verjetno kakšna zajčja bolezen ali kaj, ker so vsi naenkrat odšli. In o tem potem nisem kaj dosti razmišljal, sem raje užival v nesmrdeči sobi in verjetno se je prijatelj še prehitro vrnil z morja. Ker takrat še ni bilo mobitelov in interneta, je šele ob prihodu domov izvedel za takorekoč družinsko tragedijo, pa kolikor se spomnim, jokal ni. Ni mu pa bilo povsem vseeno, to pa ne, ker tiste zajce je imel kljub vsemu iskreno rad.
Par dni kasneje, ko smo spet čmurili v tisti kleti, je kot običajno, vstopil prijateljev dedek in se je zgodilo nekaj čudnega. Ozračje se je ohladilo do ledišča, med dedkom in vnukom so pa strele letele in se je dedek zelo hitro pobral, nam ni bilo pa nič jasno. In smo vrtali in vrtali in na koncu izvedeli, da zajci niso zaradi kuge poginili, temveč jih je zatolkel dedek, ki je bil pač mnenja, da zajec je za v lonec ali ponev, ne pa za hišnega ljubimca. In to verjetno še ne bi bil konec sveta, hudič se je skrival v detajlu, da je tiste zajce (verjetno pečene ali pohane) za nedeljsko kosilo ponudil tudi mojemu prijatelju in ga tako prisilil, da je nevede pojedel svoje prijateljčke. Pa še tudi to ne bil konec sveta, a kaj, ko je neumnež stari (ne vem, kaj je hotel dokazati!) vnuku po kosilu povedal, kaj je pravkar pojedel. Verjetno zato, da mu ne bi več kakšna takšna neumnost prišla na misel, da bi imel hrano za ljubimca, kaj pa vem. In je prišel konec sveta, kakopak, in je moj prijatelj za dolgo časa diplomatske stike z dedkom prekinil. Zajcev pa ni več imel, kolikor se spomnim.
No, na tole sem se spomnil, ko sem danes k Igorju pritresel in sva malce drobila aktualne dogodke, potem je pa v hišo izginil in se vrnil z največjim zajcem v naročju, kar sem jih kdaj videl. To je Bine, ga je predstavil, jaz sem pa kar buljil in nisem mogel verjeti, da zekoslav lahko tako velik zraste. Mi ga je ponudil v božanje, pa se nisem ojunačil, potem mu je pa malo težak v naročju postal in ga je kar na tla spustil. Sem že hotel protestirati, da zajcev po naselju ne bom lovil, ker so pregovorno hitri jaz pa že kar v letih, a me je pomiril. Da je Bine povsem udomačen in da ne bo šel nikamor. No, razen morda k njemu na posteljo, če bo pozabil vrata od spalnice zapret in ga radovednost prižene, jaz se pa kar nisem mogel upreti misli, da bo Bine enkrat morda šel v lonec in da bi lahko nahranil pol Etiopije, če bi glih hotel …
