Huda luknja

Pri Rajkotovih jamarjih v Velenju so praznovali hudo obletnico, organizirali so jamarske izpite in hkrati izkoristili priliko, da odprejo prvo podzemno jamarsko ferato v Sloveniji. Via ferrata, v prevodu železna pot, je v bistvu zavarovana plezalna pot, za katero načeloma ne potrebujete veliko izkušenj, le nekaj spretnosti, moči, iznajdljivosti in seveda korajže. Jamarstvo je v bistvu šport, za katerega potrebuješ kar nekaj znanja in veščin (vsaj za resne in zahtevnejše jame, med slednje tiste, po katerih se voziš z vlakcem, seveda ne štejemo!) in čeprav je Slovenija preluknjana kot švicarski sir, so podzemne lepote rezervirane večinoma le za jamarje. V Hudi luknji pa so se temu odločili narediti konec in so jamo, ki bi jo drugače videli le redki, opremili in jo tako naredili dostopno praktično vsem z le nekaj moči v rokah. Kar pomeni, da se je kar nekaj novomeških jamarjev javilo, da bo šlo na otvoritev ferate, prva se je prijavila naša Tjaša. Kar me je v bistvu ne toliko presenetilo kakor razveselilo, a ko so začele kapljati še druge prijave, je naša Tjaša po kapljicah kapljala k neprijavi. Da je v Ljubljani in da ne bo mogla z nami, je žalostna sporočila, pa sem veselo odgovoril, da gremo prek Ljubljane. Da je tega vesela, je zapingpongirala, a da mora biti še isti dan nazaj v Ljubljani, in se je še bolj žalostno spet odjavila, zato sem še bolj veselo odgovoril, da se na srečo isti dan vračamo tudi mi in da ni problema, kar jo je v naslednjem mailu spet razveselilo, a je par minut kasneje žalostna in razočarana sporočila, da se odjavlja, ker nima opreme v Ljubljani. Itak sem pa v tistem trenutku to vzel že kot izziv in ji sporočil, da bomo do njenega atita skočili po opremo, potem jo je pa jedilnik se mi zdi zmotil in sem potegnil črto, ker se Rajka za takšno malenkost pa res nisem upal nadlegovati. In nas je v Velenje odpotovalo samo šest. Kar je bilo v bistvu v redu, da ni bilo prevelike gneče, ker tam je itak že bilo pol jamarske srenje, najbolj vesel je na vročem soncu sedel Marko Z. z milijon papirji in se naslajal nad prešvicanimi bogeci, ki so izpit opravljali. Se je pa toliko uspel odtrgati od napornega dela, da je Jerneji posodil svojo čelado, ker je imela tista, ki jo je imela s sabo, majceno napako – svetilka ni delovala. Ji je torej posodil svojo, na katero ima nalepljene rogove in je naši novi jamarki nasadil rogove takorekoč. Res pa je, da se ga nikoli nisem upal vprašati, ali jih je njemu pa njegova predraga nalimala, ker ne vem, do kod sega prijateljeva toleranca, pa kakšnih ran se tudi ne upam odpirati.  Smo se kot strumna četica odpravili v jamo, mimo več ko tridesetih mučenikov, ki so ravno izpit opravljali. So se mi kar smilili, saj se še kot danes spomnim, kako sem pred dolgimi dolgimi meseci tudi sam jamarski izpit opravljal …

Huda luknja je vodna jama, skozi katero teče potok in če ne bi bilo ferate, bi imeli veliko težavo ogledati si jo. Tako smo se pa pogumno zapodili v kline in štrike, ker to pa res ni nič posebnega in smo kar dobro napredovali. Po dobre pol ure, ko smo si prvi oddih privoščili, sem se pa v Jernejo in Jasno malo zagledal in mi je bilo ful čudno, kaj sta tako svetleči in sem mislil, da imam spet lečo od fotiča zarošeno ali kaj, pa se je izkazalo, da sta povsem prepoteni. Jaz v bistvu nisem bil, spod čelade mi je teklo mislim da s stropa, kaj pa vem. A če smo mislili, da je le začetek težak, je šlo potem še na slabše in se je gretje v jami močno povečalo, ko smo po zelo dobri uri končno prikolovratili do konca, kjer voda sreča strop. Vsi razen Klemija smo bili premočeni od znoja (no, saj je bil Klemi tudi, le ko se je potem zunaj preoblekel, se je mirno lagal, da njemu pa ni bilo hudega), Dejan, ki je na neki bolj zahtevni prečnici poskusil ubrati lažjo pot, je bil moker pa tudi od potoka. Pa edini je bil, ki se je v končnih delih sprehajal brez varovanja s popkovino in edini je bil tudi, ki je v jami padel. A to so že detajli …

Nazaj grede smo malo pred izhodom udarili kratko pavzo, da se ohladimo, da ljudje ne bi videli, kako zelo mokri smo in smo izkoristili priložnost, da Jernejin novi kombinezon iz čiste fovšarije malce z blatom iz potoka zamažemo, ker drugače se v jami nič ne zamažeš, potem smo morali pa že kar pohiteti, da smo še kosilo ujeli. Pa še spominske majice smo si privoščili, da so nas potem, ko smo se domov grede še na kofetu ustavili, ljudje postrani gledali, kaj je to za ena sekta v enakih uniformah. Pa Tico je nergal, da ima za nekaj časa vodoravnih jam dovolj, da gremo raje v Čaganko, kjer se manj zmatraš, a tako je vedno v gostilnah – do dna Čaganke ob pivu in na sončku itak ni noben problem …