Sem dr. Krevsu par stvari moral odnesti in tja prišedši opazil najbolj idilično družinico daleč naokoli. Mojčka je šivala, dr. Krevs je moped nekaj popravljal, Bonko je Bineta pazil, Bine je pa travo kosil. Dobro, saj Bonko se je hitro naveličal, ker je zekoslav skakal po vrtu brez kakršnega koli načrta in pogrizljal malo tu, malo tam in se je kar v hišo vrnil, Bine je pa priskakljal gosta pozdravit. Mene, torej. Pa dolgo se ni z mano ukvarjal, se je raje na vrt vrnil po zajčjih opravkih, a ko se je travo grizljati naveličal, se je spravil neko luknjo kopati. Kar je pa greh na urejenem vrtu početi in sta tako Mojčka kakor dr. Krevs vsake toliko časa zekoslava po imenu poklicala, da ga opomnita, kje so njegove meje in ko so tisti Bineti gor in dol švigali, sem kar nekako pričakoval, da se bo od nekod tisti drugi Bine pojavil, ki je trenutno na dopustu v zaporu. Če bi njemu nekdo tako ves čas vpil Bine, ne, Bine, tega ne smeš, Bine, fujporkamadona …, mogoče celo ne bi bil v zaporu, kdo bi vedel!? Potem sem pa tudi sam kar hitro odskakljal, ker sem najmlajšemu obljubil na Triglav ga peljati in čeprav je napovedano slabo vreme, si vseeno želi. Da sem obljubil, je zatrmoglavil, kar je res in bova verjetno res šla. Bi moral napisati, da bomo šli, a so pametni ob vremenski prognozi odnehali, midva pa menda odhajava, ker mali itak ne ve, da jaz po dežju in snegu in blatu pravzaprav še najbolj uživam, zanj bomo pa še videli, iz kakšnega testa je. No, in sem moral še malce po trgovinah skakljati in nabavljati, če bova res šla …
