Paradana 2013

V veliki ledeni jami Paradana sredi Trnovskega gozda je tri dni potekala obsežna jamarska reševalna akcija, v kateri je sodelovalo več kot 140 ljudi, vključno s številčno hrvaško ekipo. Ponesrečenca smo reševali iz globine 500 metrov, a na srečo je šlo le za vajo in simulacijo nesreče, da se preveri naša usposobljenost.

S Ticotom, Anžijem in ostalimi smo v tabor prišli šele v petek, ogromno ljudi pa je krepko garalo že najmanj od rane zore, saj je za tako veliko akcijo potrebno ogromno logistike. V taboru so bili šotori za reševalce, jedilnica, štab, ambulanta, gasilci, stranišča, zveze, mobilni internet … Niti pomisliš ne, koliko ljudi in služb se mora angažirati, da vse deluje, kot mora in da lahko reševalci naredijo svoje. Javili smo se v štab, da smo prišli in so nas popisali, nato smo čakali, da nas uporabijo. Nekaj ekip je že bilo v jami, za dodatne moči so se še delali razporedi. Pa saj nam ni bilo dolgčas, itak je bilo tam kup prijateljev in ljudi s podobnimi interesi in je čas v čvekanju kar mineval, le bolj ko je bilo pozno, manj nas je bilo za mizo. Na koncu smo ostali samo še Tico, Anži in jaz, ki se nam ni spalo in smo malo kofetkali in veliko blebetali, potem smo pa okoli enih zjutraj ugotovili, da bi bilo morda vseeno bolje v posteljo oditi, četudi ne bomo mogli zaspati. Da četudi samo ležiš, se vsaj malo spočiješ. Zadnja informacija je bila, da nas bodo potrebovali zgodaj zjutraj in četudi bi morda lahko za nekaj uric zaspal vsaj teoretično, praktično zagotovo nisem mogel, ker je bilo v šotoru le 5 stopinj nad lediščem, jaz pa sem ležal v najtanjši spalki, kar jih premorem. In se tresel, kakor da sem na tisti postelji, v katero vtakneš kovanec in potem dela namesto tebe, ti se samo na žensko uležeš. Saj je še nisem nikoli uporabil in v bistvu ne vem, samo v filmih sem videl pa si mislim, da bi bilo podobno. Sem se tresel in razmišljal, zakaj za vraga nisem vzel tahude, tiste za minus 30 in nisem našel odgovora. Morda zato, ker smo še vedno avgusta in je zunaj v bistvu poletje? Ne vem, a po kakšni uri matra sem popizdil in v nahrbtniku poiskal tanek flis in ga oblekel in me je v telo malo manj zeblo, so pa noge zato bolj zmrzovale in me je šejkalo kot Elvisa Presleyja. Sem se skušal psihično prepričati, da zmorem, da ni tako hudo mrzlo in poslušal puhalnik civilne zaščite, ki je grel štabni šotor, v katerem so bile komunikacije in komanda in je bilo v njem tako vroče, da je Marko Z. hodil v kratkih hlačah in mu je topilo računalnike ter se poskusil mentalno prestaviti v tisti topli raj, a mi ni uspelo. Zato sem čez čas še enkrat popizdil in poiskal jamarski podkombinezon, skupaj s Ticotom skočil pred šotor še enega priciniti, nato sem se pa zavlekel v spalko in me ni več tako treslo. A ni minilo niti deset minut, ko je v šotor stopil Marko Z., malo okoli posvetil in me parkrat poltiho poklical. Sem se mu oglasil, kaj sem pa hotel, Gorenjci so trmasti in sem vedel, da ne bi odnehal. Zrihtaj se, s hrvaško ekipo greš dol, je bil kratek, s tresočim glasom. Dobro, saj glas se mu ni tresel zaradi dramatične situacije, le zeblo ga je, ker je bil v kratkih hlačah. Potem je še Ticota začel iskati za drugo hrvaško ekipo in sem nemudoma izdal njegovo lokacijo, itak je bil poleg mene in itak je bil tudi on buden. Anži je bil sicer tudi zbujen, a se je potuhnil, on je imel dobro spalko …

V opremi smo se dobili v štabu, se spoznali vsak s svojo ekipo, poslušali kratka navodila, se zaustavili še pri gospodarju Muru, ki je imel skuhano kavo, da smo nabrali potrebno opremo in že smo bili v jami. V bistvu sem bil vesel, ker kljub temu, da smo se spustili v ledeno jamo, v kateri so temperature le okoli 3 stopinje nad ničlo, te ne zebe, ker se gibaš. Delovišče moje ekipe je bilo na globini okoli 250 metrov, Ticotova ekipa je bila pod nami. V vsaki ekipi smo bili po štirje in morali smo kar krepko poprijeti, da smo nastavili vse potrebne manevre za dvig nosil. Hrvaški jamarji so izkušeni in z dolgo kilometrino in po začetnih otipavanjih in spoznavanju smo bili povsem kompatibilni, le komande, ki so malce drugačne od naših, sem se moral na hitro naučiti. No, pa napis na moji čeladi v cirilici jih je na začetku malo motil, a ko smo vmes že toliko led prebili, da smo po vicih udarili, jih tudi tisti napis ni več bodel. Čas je tekel, manevre smo postavili in ker so nosila s ponesrečencem počivala v bivaku, smo se spustili do Ticotove ekipe, da pri njih pomalicamo in počakamo, da se bo premaknilo. Vmes so mimo nas jamo zapuščali kolegi, ki so dol nesli nosila ter opremljali spodnje dele in so bili v jami že krepko krepko dlje od nas, vsem se je na obrazih poznala izmučenost. Hrvaški kolegi so imeli postavljen šotor, v katerem je bilo dosti topleje, a kaj dosti nismo uživali v brezdelju, ko je že prišlo obvestilo, da nosila nadaljujejo pot. Smo ostali kar tam in pomagali Ticotovi ekipi, ki je imela dokaj kompliciran del. Ko so nosila prišla v ozek del, kjer ni bilo prostora niti za dva jamarja hkrati in smo morali za trenutek najbolj zagrabiti in švicati in improvizirati, se je z nosil pa zaslišal vesel vzklik: Ejga, Šini, kurba, si to ti? Ti maš zihr kšn čik pr seb! Itak da sem ga imel, a smo nosila najprej v majhno dvoranico spravili, kjer smo lahko zadihali, šele potem si je “ponesrečeni” Jokl lahko dimček privoščil. Je bogec kar trpel, ker v spodnjih delih je imel v nosila zapakirane tudi roke, šele malo pred našo sekcijo so mu jih osvobodili. Pa tako profesionalno je imel grelne rokave narejene, da sta iz enega kukala dva prsta, da je lahko čik držal, iz drugega pa samo sredinec, če ga je kdo preveč nespretno reševal …

Nosila so šla čez naš del, zato smo manevre pospravili in jim počasi sledili in le tu in tam še kje poprijeli. A ker naj je bilo čedalje več in ker imajo nosila absolutno prednost, smo morali proti koncu kar dosti čakati in takrat se je pa tudi mraz začel poznati. Pa neprespanost in utrujenost in vse. Saj dobra volja je še bila pa šale so tudi pokale, a proti koncu se je vse začelo vrteti okoli zunanjosti in toplote. Je padel kakšen vic o nebesih in peklu recimo in zagotovo so v sekundi takoj padli trije komentarji, da za kakšno urico bi bilo pa lepo v pekel skočiti in se malo pogreti. Ko smo sedeli na ledu, je samo eden omenil, da bi ga morda pa malo gor odnesli za pivo ohladiti in že so bile takoj debate o pivih, ki jih bomo gor spili, dokler nekdo ni omenil, da alkohola do konca akcije ne bo in so potem razmišljali, kam se bodo skrili, da bodo eno piksno spili kljub prepovedi … Enkrat vmes med čakanjem sem se spomnil, da sem dol nesel dehidriran vojaški obrok z milijon jedmi in sem pobrskal, če je kaj sladkega in se odločil za jogurt z malinami v prahu ter ga v vrečki zmešal z (ledeno) vodo in fino pretresel, a ko sem hotel narediti prvi požirek iz vrečke, sem narobe pritisnil in sem si vse po faci za vrat zlil, plus ker nisem dobro premešal, sem se na koncu še s prahom posipal za likof! A se nisem kaj dosti sekiral, ni bilo energije.

Kakšnih 100 metrov pred površjem se nas je nekaj odločilo, da gremo po bajpasu, ker se nam je zdelo, da je bajpas bližnjica, a se je kasneje izkazalo, da je bolj mučilnica z ožinami in ledenim jezerom. Še najbolj se mi je smilil mladi hrvaški kolega iz moje ekipe, Toni, ki je vsakomur pomagal in podal roko in je za sabo trogal dve transportni vreči, ki sicer nista bili zelo težki, malo pred bajpasom mu jih je pa starejši in obilnejši kolega vzel, da bo malo potreniral. In ker Toni ni kot jaz in ne išče krivin, je opazil Maksa, ki je tudi trogal dve transportki in se je ponudil, da mu on eno ven nese, a ko jo je dobil, je prvič zastokal. Ker je bila vsaj dvakrat težja od njegovih dveh skupaj. Saj smo si pomagali, a smo vseeno najbolj trpeli v fotofinišu, jaz še najbolj, ker sem malo pred izhodom našo zdravnico Tino ujel in ji nato sledil po bližnjici skozi gozd. Je še mlajša in v boljši kondiciji in ker smo hodili direktno v strm hrib, sem se v bazi kar sesedel na prvi stol. Zunaj je bila seveda že debela tema in bil sem utrujen ko pes, a ko sem pri gospodarju Muru opazil termovko s kavo, sem vseeno vstal in si natočil dva deci vročega napitka. Sem spet sedel, počasi srebal vročo tekočino in kadil, a četudi sem jo užival z guštom, jo je vseeno kmalu zmanjkalo. Sem s pogledom fiksiral tisto termovko in zbiral moči za nov obisk, a je čudovita naša zdravnica Tina opazila, v kakšnem stanju sem in mi je ona prinesla novih dva deci (temu se reče nujno potrebna prva pomoč!), potem sem pa že toliko k sebi prišel, da sem si lahko že kombinezon razpel in pas malce razrahljal in sem si tretjih dva deci spet sam natočil.  Potem so nas v tabor odpeljali, da smo se preoblekli in vaja je bila v bistvu končana. Ne za vse, seveda, med vožnjo smo recimo opazili Erkerja, ki je pospravlja žico za komunikacijo. Nič posebnega, morda porečete, a če povem, da jo je bilo skoraj tri kilometre …

No, ker je bila vaja končana, nosila uspešno prinešena na površje in se v jami kljub preobilici jamarjav nobenemu ni nič zgodilo, so tudi pivo dovolili. V zmernih količinah, seveda, celo radler so tokrat nabavili. Sem si enega privoščil, čeprav bi si jih lahko več, na mizi je bilo še nekaj steklenic radlerja, a samo zato, da so z njimi tapravi dedci odpirali steklenice piva! Resno!

Še kar dolgo v noč smo potem debatirali o težavah in problemih, s katerimi smo se ukvarjali v jami, v posteljo sem se za spremembo spravil med prvimi, čeprav smo bili že debelo v nedelji. In spal sem čudovito, saj sem skočil do prve pomoči in mi je zdravnik brez recepta posodil eno takšno lepo, mehko rdečo dekico, toplo ko stumater, žurko je pa zaključil Dare, ki se je v posteljo spravil ob pol petih. In me je zelo presenetil, da je kot izkušen jamar in reševalec naredil najbolj klasično začetniško napako. Se je spravil spat v štabni šotor, kjer je bilo vroče, da so tapete s šotora odstopale in če se mu je mogoče med toplimi sanjami še zdelo, da je vrhunsko rešitev za spanje našel, je ob sedmih zjutraj, ko so taglavni začeli komandirati in so ga ven vrgli, že preklinjal. Ticota, Anžija in mene pa sta Danijela in Tanja zbudili z vročo kavico, postreženo direkt v posteljo šele ob osmih zjutraj!

Novica na 24ur ter novica RTV SLO.