Zadnjič mi je Jaka Junior omenil, da naj neham pisati samo o jamah, ker je to dosada za nejamarje. Sem se strinjal z njim in želel v isti sapi dodati, da za jamarje pa ni, a sem se ugriznil v jezik, ker itak ne vem. Mislim, al berejo tudi jamarji ali predvsem jamarji ali kdo četrti in ali vsaj za jamarje ni dosada al je tudi za njih … Za dva sem vedel, kdaj bereta, in sicer za Jakca Juniorja, ker je bil pač na Portugalskem ter za Aido, ki je nekje na Tenerifih al kje že. Jakec je zdaj doma in zanj ne vem več, Aida pa tudi neki štrajka, mogoče je končno kakšno družbo dobila. Ampak, ja, hotel sem povedati, da mi je pravzaprav vseeno, kdo to bere in če bere, tole bolj ali manj pišem za svoje veselje. Ampak res. Me zanima, ali bo Jakec zdaj, ko je kupil motor in prdi po Sloveniji, razlagal o tem samo motoristom ali vsem?! 😉
Včasih se veliko dogaja in se vse skupaj kar samo piše, včasih pa se dogaja malo manj in me malo potem vest peče, če nič ne spacam na blog. Saj ta teden bi imel o čem pisati, ker se neki matram in sem ves ponosen, a ne bom, bom najprej počakal, da vidim, kakšen bo rezultat. Če bo vse skupaj brez veze, kakor je prepričana moja predraga soproga (a mi veselja kljub temu ne jemlje), potem bom pač enostavno poklical mojstra, da popravi in bom na vse skupaj pozabil, drugače bom pa skokodakal. Kakopak, saj to rad delam.
No, in ker nimam o čem pisati in ker sem prej malce po svojih zapiskih brskal, ko sem hotel eno kratko zgodbo malo začiniti, sem naletel tudi na par vrstic o Sukijevem poslovilcu, ki sem si jih zapisal pod predsodek, če mi anekdota morda kdaj prav pride. Mi še ni prišla, a ker nimam o čem bolj pametnem pa da ne gre v nič …
Torej, smo bili na Sukijevem poslovilcu v Patriotu, bolj ali manj smo se vsi med sabo poznali, ko sta v lokal vstopili dve mladi, lepi dami. Ki sta povsem izstopali po vsem. Lepi, mladi (no, saj nekaj mladih in lapih je bilo tudi med Sukijevimi frendi, a saj veste, kaj hočem povedati), predvsem pa nadvse izzivalno oblečeni. Kratka krilca, visoki škornji, mrežaste nogavice, naličeni, blond dolgi lasje … Itak da sta izstopali kakor sneg v Sahari. Saj verjetno so ju vsi opazili, a ker jih je bila večina tam zaradi Sukija, se za brhki mladenki kaj dosti dolgo niso zanimali, le za našo mizo, kjer smo modrovali Klemi, Markec in jaz, nismo popustili. Smo mladenki s slinami v kotičkih ust spremljali s pogledom in ugotavljali, kako poznata Sukija in od kod, čeprav smo bili tudi mi tam zaradi prijatelja in se za punci pravzaprav ne bi smeli zanimati. A smo se, kaj bi tajil in ko smo modrovali, kaj in kako, se je nekomu od nas posvetilo, po kaj sta prišli. Bili sta umetnici, ki sta izvajali kulturno umetniški program ob štangi! In itak da smo se še bolj zaslinili, ker nihče od nas tega v živo še ni videl (no, Markec je, celo večkrat, a se kaj dosti ne spomni, kar šteje enako, kot da še nikoli ni videl!). In smo kar do njih stopili (saj mogoče pa samo kdo od nas in ne vsi, kaj pa vem, spomin je frdamana reč in Klemi bo v zrak skakal, da on tega pa zihr ni počel in da ima punco, ki jo bo ženil pa to), če lahko kako pomagamo, recimo štango postaviti ali v kostum za kulturno umetniški persormens skočiti … Jasno, sta potrebovali našo pomoč, a ne za program, le zabavo sta zgrešili. Sta bili namenjeni na neko drugo žurko, kjer je bila zapoved oblačenja pač drugačna … Sta kmalu (oziroma v roku od takoj) odpeketali, ko sta spoznali zmoto, mi smo pa potem modrovali naprej, da predsodek je hudič in da v bistvu smo vedeli, da sta pošteni in da sta se samo zgubili …
Malo prej sem pa ob (upam da) zadnji kavi danes še do konca Dnevnik prebral in spet omenjajo nekega strička s štirimi otroki, ki je izvršil oborožen rop in mora v zapor, otroci bodo šli v rejo, vsi pa pizdakajo, ker ga predsednik ni hotel pomilostiti. Človek je nekaj oropal in zdaj naj bo prost, ker ima štiri otroke?! Sem se spomnil na tistega, ki je ubil očeta in mamo in je na koncu sodnika prosil, če je lahko milosten s kaznijo in da naj upošteva, da je sirota brez staršev …