Predl leti, ko so me vprašali za mnenje o nekem slovenskem filmu, sem želel biti duhovit in zelo nazoren in sem za nek prizor novinarki omenil, da je bil za moj okus še bolj patetičen in čizi in zlajnan kakor za tiste davne čase rado uporabljen motiv (v partizanskih filmih) dveh junakov, ki se znajdeta obkrožena od Nemcev in se borita kot leva, ko jima začne zmanjkovati streliva, pa si obljubita, da bosta zadnja naboja prihranila zase. Raje smrt kakor ujetništvo pa to!
No, novinarka je seveda zadevo razumela po svoje in je zapisala, da po mojem mnenju je film slab, še posebej pa tisti prizor, ko se junaka znajdeta ujeta v obroču od Nemcev in si obljubita, da raje umreta od lastne roke kakor da padeta sovragu v roke. In itak so me potem vsi zafrkavali, kaj sem kadil, ko sem tist film si ogledal, ker je šlo za sodobno tematiko, v katerih ni bilo ne duha ne sluha o partizanih in Nemcih, pa še režiser je potem enkrat v neki gostilni vpil name, da naj tisti film, katerega sem gledal, sesujem, ne pa njegovega, ki si ga očitno nisem niti ogledal!
Saj potem sem se malce naučil, kako se stvarem streže in da novinarji niso najbolj pri stvari vedno in da gredo pravzaprav pogosto po črti najmanjšega upora, a tu in tam me še vedno zanese. Ko so me recimo zadnjič, ko sem iz Hude luknje prilezel, po vtisih povprašali, sem spet zaduhovičil in razlagal, da smo švicali ko stomater in da je nekdo gretje vključil, s čimer sem želel povedati le, da je jamska ferata v Hudi luknji dokaj naporna, sem bil spet napačno razumljen in v članku piše, da je jama čudovita in vroča. Saj ko bodo k Rajku prišli obiskovalci v kopalkah, jim bo že pojasnil kako in kaj, vsi ostali jamarji, ki bodo to brali, me bodo pa za čelo šlatali, da kaj sem pil, kadil ali jedel, preden sem šel ferato sprobat!
Ampak, ja, ni zadnjič, sem prepričan!