Samopomoč

Ker so večina jamrarjev jamrarji le ljubiteljsko in drugače tudi v službe hodijo, delovne akcije za bivak pri Čaganki potekajo največ prek vikendov. Zadnjič smo stolkli pol Poljanske gore pri Čaganki in zravnali teren skoraj do Tokia, to nedeljo bi morali pa le še par točk zabetonirati, da zadeva ne bi ravno na tleh stala, a se je vse skupaj malce zakompliciralo. Sam sem na delovišče krenil malce kasneje kakor ostali, ker itak vedo, da težko zjutraj vstajam in so me kar za kuharja določili, ker do kosila pa že prigrizem na lokacijo. In smo torej krenili ne prezgodaj zjutraj (pa še vedno je bilo spanca krepko premalo, ker je nesreča prejšnji dan prinesla naokoli ša Markca P., ki ima vedno toliko novic, da se že dan dela, ko vse zreferira, kaj je novega po svetu in na internetih) in sploh ne bi zamudili, ker kosilo itak ni takoj, ko v roke pljuneš, a se je, kakor sem že omenil, zadeva na lokaciji malce zalomila. Saj je telefon zvonil, so me poskušali na tekočem ohranjati, a kaj, ko sem imel svoje težave. Ko sem ravno v dolino petkota nažigal, je nekaj počilo in zaropotalo, petko je dobil glas ranjene nemške štuke, ki se le še z zadnjimi močmi drži v zraku, v kabini je pa močno po bencinu zasmrdelo. Sem nemudoma samo še dva dima potegnil in čik ugasnil, da ne bi še kaj dodatno eksplodiralo, pa radio sem ugasnil, da smo tisto ruljenje bolj slišali, potem je pa na srečo vozilce crknilo in smo se samo še z zaletom zapeljali do na srečo bližnje avtobusne postaje. Tico je sicer predlagal, da se vsaj do Lenke privlečemo, kjer je dr. Krevs kofe žulil, a nisem bil za, ker je do nje najhujši hrib pa še kar naseljeno je z vinogradi in bi kakšen starejši trgač lahko v partizanski film padu in si kaj naredil, ko bi mislil, da Švabe prodirajo s štukami v nizkem letu. Sem izstopil in si zadevo strokovno ogledal, prepričan, da mi je odpadla izpušma cev. Na drugi strani je kukal Tico, a nisva nič dol visečega opazila. Sem strokovno ocenil, da je verjetno zadeva pri kolektorju šla, kjer izpušna cev pride na motor, tam pa kaj dosti improvizirati ne bi mogel. Sem vozilce še enkrat kresnil in malo gasiral, da so me tudi tisti v Semiču slišali, Tico je pa strokovno v motor gledal. Da bi našel napako. Sem gasiral, Tico je iskal po posluhu, potem pa nenadoma zavpil, da naj ugasnem, da je lociral napako. Itak sem takoj ven skočil, ker me je firbec in itak mi ni bilo nič jasno, ko je Tico zabingljal z nekim kablom, na katerem je bila svečka. Ne za na britof, temveč tista, ki iskro udari, da bencinski hlapi eksplodirajo in bat potisnejo navzdol. Sva se smejala in razmišljala, kako lahko svečka iz motorja pogleda pa da to svet še ni videl, potem sem pa le dr. Krevsa poklical, ki je takoj ponudil rešitev. Nazaj jo prišravfaj, je bil kratek. In sva jo, kakopak. Sicer nisva imela ključa potem za zategnit zadevo in je Tico predlagal, da bi šel s tamalima, ki sta medtem eno gosenico maltretirala, k prvi hiši fehtat tisti ključ in bi se jim otroci zagotovo zasmilili in bi tisti ključ dali, a nisem hotel otrok zlorabljati in smo kar k Čaganki pičili. Začuda brez težav, le pri Lenki smo se še na kofetu in špricerčku zaustavili, ker so nas tam že čakali Jasna in Dejan in Igor in Tjaša ter Kaco. Se tudi njim ni nikamor mudilo, saj kramp in macola počakata. A še nisem dobro spil, ko je že spet telefon zazvonil, da hitro pridimo gor, da imajo težavo. In smo šli, jaz celo tako hitro, da bi prvi v koloni peljal in bi jaz prašil in ne bil prašen, da sem svojega najmlajšega sina pozabil! Na srečo ga je potem moja sestra vzela, da ni bila bruka, pred Čaganko so bili pa tudi vsi že zbrani kar na cesti. Da smo lokacijo napačno ravnali zadnjič, je bila prva informacija, da je zjutraj lastnik gor prišel, ki nam je prijazno odstopil prostor in ugotovil, da smo zadevo malce zamaknili na sosedovo parcelo. Kar v bistvu ni bilo nič narobe, a ko nam je potem malo stran odkazal še stokrat lepšo lokacijo, smo bili v dilemi. Ostati, kjer smo že zravnali skoraj do Tokia in kjer smo se v letih raziskovanja Čaganke že čisto udomačili, ali se premakniti na drugo, boljšo, lepšo lokacijo? Več stvari je potem prevagalo za novo lokacijo, odločilna je bila pa bližnja zelo osončena dolinica, kamor bo naša Tjaša lahko raztegnila zložljivo posteljo in počivala. In smo, ko smo se odločili, na hitro kofe spili, potem so dečki in deklice in deca v roke pljunili in za delo zagrabili, jaz sem pa ogenj razpihal, kotliček gor postavil, čebulo krepko prepražil, dodal olupljene paradižnike in popekel, da so skoraj povsem izginili, fliknil noter še kolobarčke korenja, nato pa dodal konzerve golaža (nad katerimi so vsi vihali nos, ko sem jih prinesel!) in kuhal, da je brbotalo ko na Islandiji, dolil še skoraj pol litra vina malo kasneje in pol kilograma makaronov, nato pa po kakšne pol ure zadevo umaknil, da ni več vrela in poklical garače k mizi. So prišli, seveda, delo človeka zlakotni in so malce skeptično zajemali, po prvih grižljajih pa zacmokali, da sploh niso slabe te Tuševe konzerve golaža! Smo imeli še nekaj piva in radlerjev za po kosilu, da smo lažje kofe spili, potem pa še enkrat v roke pljunili in skoraj vse pripravili za bivak, ki ga moramo samo še gor pripeljati. Kar bo enkrat v začetku oktobra menda, potem pa res ne bo več nobenih izgovorov in bo treba spet v podzemlje!

Ponavadi tudi kakšno fotko dobim, ko delam, vsaj toliko za zgodovinski arhiv, ko spomini že zbledijo in se pozabi, kdo je najbolj garal in se potem po fotkah gleda, tokrat so pa packi prav pazili, da se nisem slikal z macolo v rokah ali lopato, a ni težav, saj obvladam fotošop, se bom pa iz kakšne druge akcije sem nalepil pa bo …