Home > BlogXtreme > Ura

Ura

20. septembra 2013

Urbi je že nekajkrat poklical, če bi šli malo u Cinka mišice okrepit si, a se datumsko nekako nismo uspeli uskladiti, ta petek nam je pa uspelo. Pa še čisto primeren dan je bil, glede na to, da ni deževalo. Sem še malo poesemesal med prijatelji, če bi bil slučajno kdo še zainteresiran, pa večina itak ni bila, je imela pametnejše opravke, štrikajo jopice in šale za prihajajočo zimo, sta se pa javila Dejan in Kaco. No, tudi gospod Grah se je, a ker sem mu v sporočilu omenil, da bi šli dvakrat, je odgovoril, da dvakrat u Cinka gre danes že vsakdo lahko in da je to brezveze. Tako je ogenj pri vhodu v nekaj čez stometrsko brezno zakurilo samo nas pet, a ker nismo imeli nič za na žerjavico vrečt, mi misel, da bi brezno opremil, počakal, da vsi pridejo dol ter potem špricnil gor v peko, ko bi vsi ven pokukali in se najedli, bi šel pa dol in razopremil, ni več dišala. Zato sem Dejanu predlagal, da bi opremil on, jaz bi šel dol pa zadnji in potem razopremil in je bil začuda takoj za. Dobro, že pri prvem pritrdišču je začel bogati, ker dve prasici, vsaka s sto metri štrika pač nista mačji kašelj, a ker je bil že pri delu, je potem nadaljeval do dna. Ostali so se počasi spravljali za njim, jaz sem si pa kar čas vzel, ker je boljše zunaj pri ognju brkljati kakor pa na štriku viseti in čakati, da opremi. In sem kar užival zunaj, pa še skoraj polna luna je, dokler se ena beštija ni oglasila. Pred dnevi je medvedka enega gobarja malo ogrizla, a se nisem bal, da je medved, ker medved se sploh ne oglaša in če me kaj jezi (in posledično tudi plaši), je to to, da ne vem, kaj mi grozi iz teme. In sem se počasi tudi sam v brezno podal, pa začuda je pot kar hitro dol stekla, ker je Urbi celo v brezno slišal, da lisica laja zunaj in se je pospešeno spustil. Nekaj ima z lisicami, še nisem točno ugotovil, kaj, a kar so meni grozni in veliki medvedje, so njemu drobcene in švohcane lisičke. Hecno, ampak tako pač je …

Dol smo Tomaža krstili, ki je bil prvič tako globoko, a smo naredili taktično napako, je tepel Urbi, meni je dal pa svoj fotič, da pofotkam dogodek. In ga je samo malo po ritki s štrikom pobožal, da se niti zaprašilo ni in sem seveda absolutno protestiral, da krst mora biti takšen, da si človek zapomni, pa se nista dala. Sem nato fotič pospravil in sam vzel štrik, a kaj, ko človek ni več hotel riti nastaviti! Smo še radlerček spili (Urbi ga ni, ker je mladi voznik in ne sme več imeti krvi v alkoholu, kakor je bilo prej običajno in čeprav smo ga prepričevali, da radler ni nič, da naj malo kljune, se ni dal, da je že prej rumovo ploščico pojedel!) in gor odpeketali, tokrat sem pipico pod čelado jaz odprl. Sta me dve prasici pod ritjo krepko dol vlekli, ne bom nič tajil in sem bil kar vesel, ko sem ven pokukal. Glede na to, da nismo imeli hrane, smo se kar hitro domov odpravili, doma pa tema. Sva si z Dejanom na vrtu še kofetek privoščila, potem se mi je pa vseeno malo čudno zazdelo, da ob tako pozni uri ni nobenega doma, niti najmlajšega, in sem kar predrago mi soprogo poklical, ker mali pač nima telefona. Se mi je hitro oglasila in na srečo preslišala moj očitajoči ton v vprašanju, kje so otroci. Da tavelkadva sta zunaj, tamali pa spi. Na vprašanje, kdaj misli pa ona kaj domov priti, je pa mirno pojasnila, da če stopim po stopnicah v prvo nadstropje, lahko kar v živo nadaljujeva pogovor, ker je že v postelji in sem končno na uro pogledal in je bilo res že malo pozno. Jap, v jami človeku čas res drugače teče …

Comments are closed.