Nekoč sem v neki kolumni razmišljal, da so otroci odrasli takrat, ko očetu iz rok orodje pulijo in namesto njega kaj postorijo ali popravijo. OK, itak se otroci začnejo siliti k raznim očetovskim opravilom že takoj po rojstvu, a šele ko oče spozna, da naredijo kaj bolje od njega, to zares pomeni, da so odrasli. Ko sem se še trudil, da bi imel lepo travo zadaj na vrtu in sem jo vsak večer zalival (poleti, kakopak), so mali, takoj ko so dobro shodili, že vlekli zalivalno cev iz mojih rok, ki pa je nisem želel predati, saj je bilo tisto zalivanje ko neke vrsta meditacija. A ko ti cev iz rok vlečejo in se derejo, gre meditacija itak k vragu in sem popustil, a kaj, ko so bile potem na travniku luže ali je bila pa dnevna soba potopljena. Pa čopiče so tudi vlekli iz mojih strokovnih rok in ko sem popustil, so bila popleskana okna, ne zid. Ja, saj bi lahko našteval in našteval, a čas, da orodje iz rok predam sinovom, še ni prišel, ker še ne znajo tako pokvariti, kakor znam to jaz. Dobro, saj žarnico pregorjeno zamenjati jim rade volje pustim, a to jih pa ne zanima. oziroma zanima le Lenarta, ki pa zadeve niti z lestev ne doseže …
In ko tako otroci prinesejo kaj za popraviti ali narediti, se ate počutijo pomebnega. Pa še nekaj je – ateti nikoli ne smejo priznati, da česa ne vedo. Magari če na skrivaj v Googla pogledajo, ko morajo recimo nujno vmes na stranišče, preden odgovorijo na vprašanje … A ko je zdaj to tekmovanje v košarki in se vsi pogovarjajo samo o tem, sem zadnjič še jaz malce evforiji podlegel in se pridružil predragi mi soprogi in otrokom in si ogledal eno tekmo. Saj čisti debil nisem, vem da koš šteje dve ali tri pike in še kaj vem, a ko so igralci že drugič med tekmo zapustili igrišče in prišli nazaj še tretjič, sem se nehote glasno začudil, če je to zdaj ko hokej in igrajo na tretjine al kaj. Ker ko sem bil jaz mlad, so imeli vmes samo eno pavzo (za prmej pa tega ne trdim!). Mi je tasrednji takoj kar malce posmehljivo pod nos pomolil, da igrajo na četrtine in sem bil potem raje kar tiho. Naslednji dan, sem po čike v najbolj moško trgovino skočil in se mi je najmlajši pridružil, ker je hotel neko sladkarijo, za katero točno ve, na kateri polici se nahaja, kako se ji reče, pa ni vedel. Sva se mirno vozila, na radiu pa je spiker nekaj vpil o albancih in o slovencih in mi je bilo takoj jasno, da je spet tekma, a ko je omenil polčas, sem bil pa povsem zmeden. In sem spet glasno podvomil, kaj je to za en vrag, da kje so pa četrtine in mi je mali od zadaj počasi pojasnil, da pri fuzbalu so pa polčasi. Saj to sem vedel, sam kaj fuzbalerji na prvenstvu v košarki počnejo pa res ne vem!
Jap, če o športu ne veste nič in se pred otroci (tudi najmanjšimi) nočete osmešiti, držite usta zaprta in samo kimajte. Ali odkimavajte, odvisno od situacije na igrišču. Mislim, posnemajte reakcijo otrok in nekako bo …