Home > BlogXtreme > Enkrat se je moralo zgoditi

Enkrat se je moralo zgoditi

12. oktobra 2013

Smo odpeketali v eno luknjo pri Čaganki pokukati, če se je sneg na dnu že stopil in odprl kakšen prehod v nadaljevanje, v bistvu pa smo potrebovali le izgovor za malce akcije. Ne prehude, kakopak, ker Dejko ves čas stoka, da preveč kilogramov po štriku vleče in ga zmatra, Jerneja je pa alpinirala nekje po Franciji in potem potrebuje ne prehudo osvežitev znanja jamarjenja. Ki je bolj komplicirano od alpinizma, ampak se ne bomo spuščali v detajle. Dobro, Tjaša naša ima tudi kar nekaj razlogov za dodaten občasen trening in voljo tudi, a ko volje ni, kar je dokaj pogosto, enostavno ne dvigne telefona. In smo po obveznem kofetarskem pitstopu pri Bučarju v akcijo pičili samo mi trije. Celo sonce nas je spremljajo na poti, vse dokler se nismo preoblekli v jamarske uniforme. Potem se je pa uscalo do nezavesti. Do luknje smo imeli pa ene pol ure peš po debeli hosti. In nas dež seveda ni motil, saj smo možaki (no, in dekline) čvrsti, a ko močno dežuje, mimogrede lahko kakšnega zaspanega medveda presenetiš pri popoldanskem počitku. Peli nismo, ker tako zelo pa spet nočemo prestrašiti bogih živalc, smo pa vpili na vse grlo. Le Dejko je bil bolj tiho, kakor da se on ne boji, a sva z Jernejo vpila tudi zanj. Jaz sem samo kričal, ker sem pač neotesan, Jerneja je pa glasno recepte narekovala v deževen gozd, ker bo med drugim tudi slaščičarka. Me je malo motilo, priznam, ne zato, ker bi se mi sline cedile, ker to so se mi itak, a ko je tiste čokolade in vanilije vpila, bi lahko tudi kakšnega sladkosnedega medota prignalo pokukati, kaj imamo to za eno mineštro na sporedu. A ni bilo nobenega in v luknjo smo se mimogrede spustili, vzeli na znanje, da snega ni skoraj nič več, je pa klasičen podor, ki ne pušča nobenega upanja in smo še malo pošnjofali okoli in pičili ven. Nas je dež kar prijetno vse do dna zalival, a najbolj sva se z Jernejo zmočila, ko sva čakala Dejkota, da je ven pokukal. Do avta je šlo tudi veselo in glasno, pa še kompliment sem dobil med potjo. Najprej sem mislil, da je graja, ko je Jerjeja na brezpotju, po katerem sem nas vodil, zgrmela kolikor je visoka in (karakterno) težka, ker sem jo razumel, da sem jaz kriv, da je padla, pa je potem pojasnila, da ni moja krivda, da ji je pa zdaj že jasno, da kadar gre z mano, vedno faše. Kar je bilo lepo slišat, sem bil kar malo ponosen. Malo manj pa sem bil ponosen potem ob ognju, ki sem ga zelo hitro scmaril, a razgoreti se pa ni hotel. Malo valim krivdo na Dejkota, ki se mi je v posel vtikal in ves čas kritiziral, zakaj zgoraj drva nalagam in ogenj zapiram in zakaj to in zakaj ono, da sem imel prav tremo in sem bil po dveh urah (resno!) drkanja z ognjem bolj utrujen kakor od plezanja v brezno in hoje po hosti! Sem moral priznati poraz (prvič v jamarski karieri, pa sem kuril že med najhujšimi nalivi!) in smo kar do Lenke pičili, nam je skuhala klobase z zeljem in ocvirki, da smo jih lažje dočakali, smo prej pa še cel pladenj zavitka v rito vrgli in pol pladnja njene čudovite mesne rolade. In ker smo sedeli ob prijetno topli krušni peči in ker ravno ni imela gneče in se nam je lahko pridružila pri mizi, se nam nikamor ni mudilo in smo kar do debele noči drobili vse mogoče teme. Najbolj zanimiva je bila zgodba o njeni res fascinantno lepi in veliki psici (sem sicer razumel, da je Ambruški ovčar, samo v Ambrusu imajo drugačne tiče in je verjetno Gruzijski), ki varuje graščino, a jo varuje inteligentno, ne kot kakšen cucek čisto brezveze, ki nobenega ne pripusti. Njena mrcina točno ve, koga lahko spusti v hišo in koga ne, samo kakšno dovolilnico mora človek imeti nam pa ni izdala. Jaz bi recimo svojega psa zdresiral, da bi znal preceniti vrednost darila, ki ga človek prinese ali debelino denarnice, a verjetno so v igri drugi atributi, kaj pa ven, pa tudi dva šrpicerčka sem ob okusni klobasi spil in dopuščam možnost, da sem vse pobrkal …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.