Pred kratkim sem prebral Mihovo kolumno, v kateri razlaga, da veliko ljudi celo poskoči od veselja, ko dobi defekten izdelek – juhu, lahko bom popravljal, lahko bom izboljševal! Govori seveda o Slovencih, saj Američani, Japonci itd delajo po 12 ali več ur in ne skačejo od veselja in veselo zaukajo zraven, da jim sedaj ne bo treba iti spat, marveč bodo lahko popravljali izdelek, ki se ga proizvajalcu ni ljubilo narediti prijaznega do uporabnika. In se naprej sprašuje, če imamo mogoče v teh krajih nekam veliko prostega časa, da se lahko ukvarjamo z nečim, kar bi morali narediti drugi? Malo sem čuden in bi se z avtom rad le vozil, ne pa cele vikende ležal pod njim, kar so nam omogočali izdelki Crvene zastave, je bil iskren. Kar me je spomnilo na srbskega pisatelja, ki mi je pred leti, ko so bili pod sankcijami, razlagal, da povprečen dan srbskega intelektualca poteka dopoldne v službi, po kosilu pa pred blokom in pod avtomobilom, kar pa da je v redu, saj se jim je socialno življenje v spalnih naseljih izboljšalo, da se veliko družijo, pomagajo … In moram reči, da sem imel kar majceno grenak priokus ob branju, ker sem se povsem našel v kolumni. Ne kot junak, itak, temveč kakor bebec. Itak da spadam med tiste, ki navodila samo preletijo in se potem takojci vržejo na delo, navodila pa še pred koncem med star papir (pa potem zelo velikokrat tudi iz škatle malo nazaj na delovišče spet).
Danes sem z očetom skočil po novo kuhinjsko mizo zanj v Harveyja Normana in so bili prodajalci prijazni in sem bil tudi sam dobre volje in sem zato lahko miril očeta, ko je bentil, zakaj jim mora dati VSE podatke o sebi, ko pa kupuje samo mizo, da bo mogoče čestitko za rojstni dan dobil od njih, celo ko sva se morala odpeljati po zadevo v njihovo skladišče nekam bogu za hrbet, sem bil še vedno pozitiven, češ, saj imam avto, pa lep dan je, pa kavo bova tam spila, pa potem še eno na poti proti domu in se je pomiril, sonce je sijalo, ležaj pri Švedu mi čedalje bolj ruli … Evo, celo to me ni spravilo v slabo voljo, ker sem bil vesel, da bom po kosilu tisto mizo lahko sestavil (sem mu naročil, naj počaka, zaradi česar me je bilo intimno malo sram pred Mihom) … Sem očeta in mizo v kartonasti škatli odložil, potem me je pa pot vodila mimo dr. Stibrota in sem kar zaustavil. Evo, priznam, če bi znal in imel orodje, bi zadevo zagotovo sam zamenjal (čeprav vem, da bi mi potem enkrat kolo zagotovo odpadlo, a bi to vseeno napravil), tako sem se pa hihital, ko sem pomislil na prijatelja Mihata in si lagal, da nisem antijunak njegove kolumne, ker popravilo avtomobila prepuščam strokovnjakom. Torej dr. Stibrotu. In še bolj sem se režal, ko sem opazil prijatelja, ki je vpil na človeka s sveže popravljenim avtomobilom, ki je iz njegove delavnice manevriral med dvema avtomobiloma in imel pri tem obilico težav, da mu je zdaj pa zagotovo žal, da je namesto soka spil pivo. Potem sva se pa z mojim Švedom na testno vožnjo zapeljala, ker je imel delavnico polno, da bo kar med vožnjo diagnosticiral. Je poslušal, pa ni najbolje slišal, zato sem mu zaupal, da me je prijatelj, ki izdeluje izpušne cevi, opozoril na počen kolektor (to je tisto, kar povezuje izpuh z motorjem in mi je zvenelo zelo drago, zato še nisem zamenjal) in da ga morda ta zvok moti, da ne sliši ležaja, pa je samozavestno odvrnil, da ima moj Šved toliko in toliko ventilov (al česa že, kaj pa jaz vem), da je zato bolj glasen, da ležaj pa tudi še ni na omojbog. Potem je pa v križišču zabremzal in je tisti omojbogkajjepato kar zelo glasno izskočil iz njegovih ust, pa sem ga takoj strokovno pomiril, da je to pa samo ABS. Tisto, kar pomaga pri zaviranju. In mi je skoraj vročino rektalno zmeril, da to ni ABS, da to je gremo kar takoj v delavnico in to počasi in brez bremzanja. In seveda sem se počutil ko tisti revež, ki mu je doktor rekel, naj gre kar počasi proti britofu, a preveč počasi pa tudi ne in sem Šveda pustil pri zdravniku, kaj sem pa hotel, z nadomestnim vozilom sem pa potem popoldne k očetu skočil tisto mizo sestaviti. Saj človek po takšni grozni novici in posledičnemu udarcu po žepu pa mora tudi eno malo veselje imet, pa Miha gor ali dol! Še celo vse otroke sem s sabo vzel, da bodo malo izvijače vihteli in se česa naučili, čeprav mi je bilo jasno, da eno takšno mizico bomo ajncvajdraj skupaj zmetali. Še za kofe nisem bil prepričan če bomo zaslužili! Navodila sem itak samo preletel, ker itak je bil en takšen fotokopiran zmazek brezvezen in sem se takojci dela lotil, saj je bilo vse jasno in logično, a že pri prvem vijaku, ki sem ga rinil v les, se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Odlomil se je. Oče je itak postal živčen, če ne vem, koliko sile moram uporabiti (med vrsticami je hotel povedati, da sem treniran jamar in torej močan ko tristo vragov in da se moram naučiti kontrolirati). Sem opazoval tisti odlomljen vijak v nogi mize in sem otroke kar za tv poslal, sem vedel, da bo trajalo. Sva z očetom odskakljala v klet in prevrtala tisti vijak, kar je kar komplicirano, a nama je uspelo, potem sem pa novega vzel in ga kar na suho noter zavijačil, da vidim, če zdaj pa bo in sem še tega odlomil. Sem že malo čez Normana začel robantiti, a se nisem vdal, sem še enkrat povrtal in mi je kar uspelo, potem sem pa jeklen vijak vzel, ne tistega Normanovega iz masla. Sem ga na suho noter zadegal, da vidim, če gre in je šlo, dokler se ni še ta odlomil. Sem še tega nekako povrtal in nato našel samorezni vijak za v kovino (ker celega zlomljenega vijaka nisem uspel ven zbezati) in sem bil prepričan, da nekako bo in smo kar spet v kuhinjo skočili in privijačili tisto nogo, a kaj, ko sem odlomil še drug vijak. Na isti nogi. Na srečo. Ker vsa potem spet v klet skočila in nove luknje zvrtala in nekako potem zadevo skupaj zmetala, čeprav mi ni najlepše ratalo. Nimam pravega orodja, nisem mogel povrtati za vijakovo glavo, da se skrije v nogo, ker sem moral vrtati pod kotom, kar gre pa brez profesionalnega orodja težko. Sem rekel, da bova dala eno nalepko čez in se sploh ne bo videlo, samo ko sem potem vezno deščico moral privijačiti, je pa tisti vijak, katerega glava je malo ven kukala, motil. In je vezna deščica malo postrani, a kaj bi to, bodo dali pa malo daljši prt. Recimo. In ker se Janezek enkrat mora naučiti, sem vse ostale luknje malo povrtal, da večji premer ne bo dovolil, da se še kakšen vijak odlomi in smo skupaj potem zadevo zmetali in je kar nekako zgledalo, je pa res, da je vse skupaj zelo majavo. Sem naročil mami, naj jušnika ne postavlja na mizo, pa preveč polnih krožnikov tudi ne, da naj si raje večkrat po malo nalijeta, potem se mi je pa že domov mudilo, ker so bili otroci lačni. Jesti pri babici pa niso mogli, ker sem jaz imel v kuhinji delavnico. Je mama pogrnila prt čez mizo in je kar dobro izgledalo, samo malo majavo je res, sem očetu omenil, da če ne bo, bomo pa s kakšnimi veznimi deščicami še malo povezali pa bo bolj stabilno. Ker kaj je pa mislil, da bo dobil za takšen denar?! Dobro, priznam, resno razmišljam, da bi šel po novo mizo, ker očeta imam rad, pa denar tudi ni velik, a se bojim, da bo isti šmoren. Morda bi pa njuno staro mizo, ki je zdržala več ko 30 let in je še čisto dobra, le malo prevelika, z žago ob straneh …? Bom še razmislil, saj čas imam, voljo pa tudi. Le za božič, ko sem jima ventil za vodo v kopalnici odtrgal in povzročil poplavo, da sta imela med prazniki kaj početi, mi ne pusti več popravljati, drugače pa še lahko …
Fotkal nisem pa nič, ker toliko samospoštovanja pa še imam, da trdnih dokazov poleg ne prilimam in vas bo večina mislila, da se itak hecam! Aja, pa Klemi je klical, ko sem najbolj garal in se mu nisem javil …