Home > Razno > Skrivalnice

Skrivalnice

4. oktobra 2013

Pred leti, ko smo bili še mlajši in neumnejši, smo se znali tudi malce pohecati s prijatelji. Kar tako, da ni bilo dolgčas. Si mu recimo računalniško namizje posnel in potem tisti posnetek z vsemi ikonami bližnjic do raznoraznih programov nastavil kakor sliko za ozadje, prave ikone bližnjic pa seveda skril oziroma umaknil. Na prvi pogled ni bilo nobene razlike, le ko je bošček potem besno klikal po ikonah (ki to niso bile, saj je šlo za posnetek) in milijonkrat resetiral kompjuter, si mu povedal, kaj si naredil, ko ni bilo več zelo smešno. Včasih šele po kakšnem dnevu ali dveh, ali pa si pustil, da je foro ugotovil kakšen računalniški strokovnjak, ki ga je prijatelj poklical na pomoč. Fora, pač. Ali pa si spremenil ukazno vrstico v bližnjici do internetnega brskalnika (kar je stvar pol minute) in namesto ukaza za zagon brskalnika postavil ukaz za resetiranje računalnika. In se je potem vsakič, ko je hotel na internet kaj pogledat, mašina resetirala in je bilo tako smešno, kakor je bilo prijatelju za popizdit nadležno. Pravzaprav, bolj je bilo nadležno, bolj je bilo smešno. Seveda si moral paziti na dve stvari – da nisi te fore ušpičil nekomu, ki obvlada, ker to pač potem ni fora, pa paziti si moral, da si “popravil” računalnik, preden je ta boščku spil toliko živcev, da ga je hotel zabrisati v smeti. Dobro, saj so še druge, neračunalniške fore (čeprav te najbolj bolijo!), od tega, da si kam za omaro vrgel odprto glasbeno voščilnico, ki je morala biti tako zadušena, da se jo je slišalo le, če je bila popolna tišina. In je bilo zanimivo opazovati potem prijatelja, ki je vsake toliko časa pozorno prisluhnil, obračal glavo, tišal televizor ali radio in te spraševal, če ti nič ne slišiš in če se mu že meša, kar je lahko trajalo mesec ali dva, odvisno od tega, kako močne baterije so Kitajci vstavili. Dobro, porečete, da to je zloba, kar ni čisto res, za prijatelja si je potrebno čas vzeti, pa itak so vsi takoj name pomislili in mi slej ko prej vrnili, kar je v bistvu draž te igre …

A z leti te to veselje mine, ni več pravega užitka, vsaj zame ne, zato sem bil danes prav nejevoljen. Je naša Mika ponoči nekam skrila svoj izdelek, vsaj mislil sem tako. Ko sem dopoldne vstal in prijahal v dnevno sobo h kofeavtomatu, me je že ugriznilo v nos in sem jo obtožujoče pogledal, da jo je kar takojci ven pobrala, a ko sem na hitro pogledal okoli, ni bilo nič. Dobro, sem si mislil, da tudi mačke verjetno lahko samo punknejo in da se je to verjetno zgodilo, pa ker so bila vrata na vrt odprta, tudi smrdelo ni več tako zelo in sem skoraj pozabil na to. Popoldne me je pa spet malce za nos ugriznilo in sem si vzel več časa poiskati izdelek, a ga spet nisem našel. Sem hodil ko bumbar po dnevni sobi in jedilnici in vihal nos ter iskal, kje je vonj bolj intenziven, kje manj. Pa nisem nič našel, kar me je počasi začelo motiti, plus Mika se mi je ves čas muzala ob nogah, kar me je še bolj motilo, kot bi mi govorila, toplo, toplo, hladno … Je prišla soproga moja predraga domov in je tudi ona zavohala, da nam je Mika nekaj skrila in mi najprej seveda očitala, da se mora mačko, ki je tako stara, ven zapirati, da mi je to že stokrat povedala, potem mi je pa začela izdelek mačji iskati pomagati. In sva v duetu skakala po dnevni sobi in vohljala, celo kavč premaknila in pod omare pogledala, pa nič (dobro, posesali potem za kavčem smo, hvalabogu vsaj to!) in sva bila potem že prepričana, da ni nič, potem sem v klet po lestvice skočil in na vrh omare pogledal, ko sem opazil prevrnjeno vazo, če je morda tam kaj skrila, pa tudi nič, potem se nama je pridružil še najmlajši in je nos vihal, ker smo pri raziskovanju in iskanju še sproti malo pospravljali, ko smo pa že skoraj povsem obupali, sem pa še slučajno v škatlo z njegovimi milijoni barvic pogledal, čeprav tam skoraj nič ni smrdelo. Sem zadevo že hotel odložiti, da bo naprej prah nabirala, ko sem nekaj opazil. Sem najprej pomislil, da je sin kaj iz plastelina ustvarjal pred leti, a ko je pokukal še mali ter povedal, da kaj takšnega pa on ne zna narediti, je vse skupaj romalo v vrečko za smeti. Brez sortiranja in recikliranja, kar našo mačko naj zagrabijo, če jih bo kaj motilo! Sem sicer ponudil družini, če bodo kaj uporabnega morda rešili ali pogledali, če ni noter morda kakšen pozabljen bankovec za sto ojrov, pa ni nobenega mikalo. Potem smo malo luftali in mačko ven nagnali, potem smo malo špricali in spet mačko ven nagnali, potem smo dišečo svečko prižgali in mačko spet ven šutnili (jap, zunaj prihaja mraz), potem smo vrata samo na kip pustili odprta, da mačka ni mogla noter, čeprav na ta način tudi manj svežega zraka vstopa, potem sem šel pod tuš, ker čeprav nisem nič prijel, se mi je zdelo, da sem ves kontaminiran in ko sem v kopalnico prišel, sem najprej mačko ven šutnil (je šel sin ven in jo je noter spustil pri vhodnih vratih!), ko je pa potem zunaj mijavkala, sem ji pa kar čez šipo očital, da naj se malo zamisli nad svojim početjem in da bo tokrat zunaj spala, potem je pa še sosedova prišla, ki se je nekako zadnje dni navadila pri nas malicati, pa sem tudi njo kar čez šipo nagnal, ker mi je pred leti tudi ona bombico nastavila in je od tedaj v nemilosti. Saj pravim, te igrice mi nekako v mojih letih niso več všeč …

Comments are closed.