V eni prvih kolumn za revijo Mama sem opisal dogodek, ki ga imam še danes živo v spominu. Kolumno sem začel pisati, ko sem postal novopečeni očka, kakopak, ker rojstvo otroka ti svet obrne na glavo. Povsem. Kar je lahko seveda neprijetno, ne pa tudi nujno. Danes, ko je moj prvorojenec že višji od mene, se mi zdi skoraj nedoumljivo, da je bil nekoč dojenček, otročiček. S katerim pravzaprav nisva vedela, kaj početi. V prvih kolumnah sem se jezil, kako si porinjen v svet očetovstva kar čez noč in brez navodil, pa se znajdi, če se lahko. Seveda, saj navodila so zbrana v neštetih knjigah o starševstvu, a nikjer kakšnih pametnih navodil, kakor jih dobiš ob nakupu novega avtomobila, recimo. Če obrnete ključ, bo motor zaropotal, če ročko menjalnika postavite v točko A in pritisnete pedal L, hkrati pa popustite pritisk na pedal D, bo avto speljal … Ne, saj se hecam, navodila dobivamo seveda od otroštva naprej, pili smo jih z materinim mlekom, opazovali, kako so se obnašali naši starši, tako da povsem nepripravljeni le nismo, a kljub vsemu je prvi občutek, ko ti v roke položijo nebogljeno štručko, zagotovo šok. Panika. Kaj naj pa počnem z njim?! Kar nekaj časa traja, da se privadiš, da spoznaš, da ga lahko malce bolj krepko zagrabiš, pa mu ne boš podrobil vseh kosti, traja, da se privadiš zvečer zaspati in se ne petnajstkrat vmes zbuditi in preverjati, ali je otrok še živ. Preživiš prvi obisk pri zdravniku, kjer te pomirijo, da gre le za prehlad in ne za ebolo, preživiš prvo otrokovo buško, ker si ga za drobec sekunde spustil z oči in se je zaletel v vrata, preživiš pravzaprav vse. In potem dete shodi, spregovori prve besede. Postane človek. In si ves ponosen in navdušen oče. Želiš mu prenesti vse znanje, ki ga premoreš v enem dnevu, ga naučiti vsega kar znaš še hitreje, mu nuditi vse, kar so nudili tebi in še več …
A v eni prvih kolumn sem opisoval predvsem strah. Ki mi je povzročil solze, čeprav se ne spomnim, kdaj sem pred tem nazadnje imel solzne oči! Mali je bil nahranjen, sveže previt in po vseh pravilih bi moral spati, a ni. Je kar jokal in jokal, da nas je vse ob živce spravil, ker nismo vedeli, kaj bi še poskusili, da bi ga pomirili, potem smo pa kar k zdravniku ga odpeljali. Ta je pa kar kmalu ugotovil, da ima mali kilo in da bo potrebna operacija. Saj operacija se mi ni zdela kakšen velik bavbav, sem jih sam imel kar nekaj, ko sem se z motorjem razkopal ali pa kar tako, peš, a ko sem pomislil, kako na široko bo moral kirurg zarezati v dojenčkov trebušček, da bo noter spravil svoje velike roke, me je povsem zvilo. Ampak res povsem. Dokler se možakar ni začel krohotati, ko sem mu zaupal svoj strah in pojasnil, da bo naredil le luknjico, v katero bo lahko porinil inštrument in da se ranice skorajda niti opazilo ne bo. Me je pomirilo, mali je bil pa tudi v nekaj dneh doma in je bilo vse ok …
Čez vikend je pa sestra odšla na operacijo rame, da se bo lažje po jamah z mano podila in sem jo poklical, ko je k sebi prišla, da izvem, kako in kaj. Je povedala, da je šlo vse, kakor je moralo iti, da jo je skrbelo le to, ker je bila na vrsti za operacijo šele ob osmih zvečer, kirurg je pa operiral vse od osmih zjutraj. Kar po tekočem traku. Jo je vprašal, kako se počuti in če je v redu, ko jo je sprejel, sestra pa ga je zaskrbljeno pobarala, da je bolj pomembno, kako se počuti on. In jo je pomiril, da je vajen in da bo vse ok in je res vse, kakor mora biti, v mesecu ali pa še prej bo že rila z mano po podzemlju. Sva že skoraj končala s pogovorom in se poslovila, ko sem se spomnil in sem jo malo podražil. Da kako dolgo brazgotino ima na roki, če bo največja gangsterica med jamarji ali ne in itak sem na rit padel, ko je povedala, da ima le na vsaki strani roke po eno luknjico. Mater, res se moram že navaditi, da je šla kirurgija naprej od tistega, kar jaz vidim v partizanskih in kavbojskih filmih …
