Home > BlogXtreme > Zadnji letošnji vlak

Zadnji letošnji vlak

28. oktobra 2013

Smo hoteli v hribe med šolskimi počitnicami, ki so prišle ta teden, a je v petek zvečer poklical gospod Grah, da kaj bi dejavnega počeli med vikendom, da nima nič. Da kaj pa mora imeti, da drugače bo moral v šoping nekam v tujino s soprogo, kar mu ne diši. Se nisem dal, dokler vremenske napovedi nisem pogledal malo kasneje in smo se precej zmenili, da bomo deco že kar v soboto nagnali na Triglav. Smo v soboto še sestro mojo pobrali in njene mladičke in okoli enajstih dopoldne smo že začeli trpinčiti podplate. Pa tako pozno nismo začeli zaradi mojih kofetov s Petrola, le mudilo se nam nikamor ni, ker do Kredarice itak ni tako daleč. A je gospod Grah vseeno potegnil, kot bi se nam mudilo, ker jih je pri koritu z vodo lakota zagrabila, hrana je bila pa v mojem nahrbtniku, so pa počakali. Plus tako prijetno sonce je žgalo, da smo otrokom kar dovolili, da brazdajo in se igrajo. Še celo gospod Grah ni preveč godrnjal, da se mudi, le s kruhom, salamo in sladkarijami smo ga morali konstantno zalagati, pa je nekako zdržal brezdelje … Do Triglavskega doma torej nismo rekordov postavili brzinskih, nam pa absolutno ni šlo slabo, plus skoraj opečeni od sonca smo gor prišli. Nekaj pojedli, par kavic in radlerčkov, potem pa animacija otrok, ki so v sobo silili. A jih ne moreš pustiti v posteljo ob osmih  zvečer, ker kdo bo pa spal devet ur, vas prašam?! Smo potem še malo po temi s svetilkami okolico raziskovali, nato pa družabne igre odkrili in luč v sobi ugasnili malo po enajsti. No, nismo luč ugasnili, temveč svetilke, ker žarnica v sobi itak ni delala, a kaj bi cepidlačili. Cepidlačil je kasneje gospod Grah, ko se je okoli štirih zjutraj žarnica vseeno nekako prižgala in ga je svetloba motila, sicer edinega v sobi, ker drugi smo spali, a je toliko časa moledoval, da bi jo kdo ugasnil, da smo se vsi zbudili. A vstal ni nobeden, itak da ne, celo on se je potem nekako sprijaznil s spanjem pri prižgani luči. Zjutraj sem se zbudil okoli šestih in nisem hotel vstati, ker je bila zunaj še trda tema, ob sedmih pa nisem mogel več poležavati in sem se oblekel, mimogrede pa na oknu zagledal obešeno oddejo. Ker je gospoda Graha luna motila ponoči in nas je zabarikadiral, ko sem oddejo malo umaknil, je svetloba pripržila v sobo, da je bilo veselje. Sem odpičil dol po kofe in s čikom pričakal sončni vzhod, vmes je pa gospod Grah do vrat pricvilil s fotoaparatom, če mu sončni vzhod fotkam. Nisem hotel, ker sem imel v eni roki kavo, v drugi pa čik, pa že milijon sončnih vzhodov sem tam gor fotkal, pa je zatrmoglavil, da današnjega pa še nimam in je od togote kar v nogavicah potem okoli skakal in fotkal. Sem ugotovil, da človek sploh ni jutranja oseba, vse ga je nekaj motilo, a ko smo potem jajčka s šunko dobili, se je odobrovoljil, še posebej, ker otroci veliko ne pojedo, hrane pa ne mečemo stran in je bil kar nekajkrat zlata ptička. Malo pred osmo smo se v steno odpravili, vsi razen Jasne, ki zaradi rame še ne more in Maksa, ki je gor že parkrat bil, ga je pa noga bolela, ker je spal na prekratki postelji in je bil ves zlomljen! Samo na vhodu v steno je bilo nekaj zmrznjenega snega, da smo otroke navezali, potem smo pa gor pičili, da je bilo veselje. Sonce je žgalo, vreme ko sredi poletja, na grebenu je pa potem začelo pihati, da nas je kar prestavljalo. Ampak res. In je Lenart kar eneparkrat ponovil, da mu to sploh ni všeč, na vrhu je bilo pa pozabljeno vse skupaj. Telefoniranje starim staršem in par prijateljem, za katere sem vedel, da bodo vsaj malo fovšni, potem pa dol, kjer se je veter še okrepil, da sem bil zaradi otrok, ki tega niso dovolj resno jemali, kar malo zaskrbljen. A je na srečo sunek vetra skoraj mene dol odpihnil, zato so tudi otroci potem bolj pazili in smo prišli na joto živi, zdravi in navdušeni. Za nami se je pa gora zapirala z meglo in vremenko je povedal, da smo za zadnji vagonček komaj komaj ujeli letošnji zadnji vlak lepega vremena in da bo do naslednje pomladi zdaj malo miru. Siti smo se spustili v dolino, v Kalvariji nas je veter še premetaval, nato so se pa zadeve razkadile, tudi sonce se je pokazalo in je gospoda Graha spet tekmovalni duh zagrabil in je z delom otrok potegnil, Lenart, Blaž, Jasna in jaz smo pa bolj počasi krevsljali. In do avtov prišli skoraj uro za njimi, ker je bila hrana še vedno v mojem nahrbtniku in smo si krepko malico privoščili, ostali so morali pa na pico skočiti, ker bi od lakote umrli, če bi morali nas čakati …

Otroci in odrasli so šli gor in dol brez stokanja, še največ težav sem imel jaz, ker vse tiste konzerve in kruh in čokolade in zašinki in kaj jaz vem kaj še vse so bili res težki za moja leta …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.