Zakalkuliranost

Tako Tico kakor gospod Grah sta zatrmoglavila, da bi šla v Čaganko, ampak ne spet zvečer temveč zjutraj. Saj jaz sem predlagal, da bi šli ob devetih, desetih, a pri vseh postankih je mimogrede potem ura zvečer, to je res. Smo se dobili ob osmih zjutraj in preden smo nakupili hrano, pijačo, sveder in požrli tradicionalni kofe pri Bučarju, je bila ura deset. In sem nekaj protestiral, pa sta me takoj utišala, da bomo tako še dopoldne v jami, po mojem načrtu bi bilo to pa neizvedljivo …

Sem Klemiju poslal sms, da gremo v Čaganko in da bomo zunaj ob osmih, najkasneje devetih, ker Klemi ima službo in nima časa čakati, da ven pridemo kar enkrat in mu sporočimo, da ne potrebujemo reševalcev, on potrebuje lepotni spanec. Dol nam je šlo, otovorjenim kakor bosanski konji, kar ok, čez dobro uro smo v bivaku na dvesto metrih že kofetkali. Potem smo se pa na tlako podali in se je zakompliciralo že takoj na začetku, ko sem moral vozel narediti na udarjenem štriku in to prav tam, kjer je najbolj zalivalo. Tako da žejni nismo bili, vroče nam pa tudi ni bilo. V nove dele smo šli z enostavnim načrtom, pot na delovišče na trenutnem novem dnu tam na okoli 350. metrih, ki je že kar naporno oddaljeno, čim bolj olajšati. Smo na poti dol, ko smo raziskovali, vedno le toliko razširili, da smo se čez lahko zguzili in vedno le dol noreli, zdaj smo se pa pri vsaki težavi, dobro znani iz prejšnjih akcij, zaustavili in razširlili. Smo bili ko pridne mravljice, po vsem raztegnjenem meandru je odmevalo brnenje vrtalnika in udarjanje kladiva. Nekje na 320. metrih smo malico udarili, potem se je pa Tico odločil počasi nazaj odpraviti, da se ne gužvava, z gospodom Grahom sva pa pičila proti dnu, kjer je nazadnje Srečku in Andreju štrika zmanjkalo. Do znanega delovišča, kjer sem zabil nešteto napornih delovnih ur, sva pricijazila mimogrede, v nove globine pa je šlo bolj počasi. Je sicer bolj široko, a je potrebno med spuščanjem firbec pasti, novi deli pa to! Sva opremila tudi zadnje brezno in se spustila še kakšnih osem metrov nižje od do tedaj najnižjih, a se je na koncu dvoranica rahlo zaprla. Jama se nadaljuje, kamen spet pade kakšnih pet metrov v novo stopnjo, a je bilo za napredovanje preozko. Dobro, roko na srce, sem celo razmišljal, da bi se zguzil nekako čez, a ko sem na uro pogledal, bi me kmalu kap. Je bilo že zelo zelo pozno. Kljub temu, da smo nove dele krepko razširili, sva se še vseeno guzila in matrala, a v bivaku je Tico postavil šotor in vroča kava naju je že čakala. Pa še nekaj smo pojedli, potem se pa nobenemu ni dalo ven. Tico, ki je bil spočit, je špricnil naprej, da čevape pripravi na žerjavici, z gospodom Grahom sva se pa grela in kofetkala v šotoru in se nama res ni dalo premakniti. Celo kajenje ga za spremembo ni motilo, da je bilo le toplo! No, ko je ura pokazala enajst zvečer, sva se pa le odpravila in enkrat za spremembo sem spet crkoval. In to dobesedno. Transportka je bila težka, v njej vrtalnik, baterija, macola, voda, nekaj nujnih jamarskih zadev, plus smeti iz bivaka in sem umiral. Komaj sem prilezel ven ob enih zjutraj, bolele so me roke, vrat, noge, boki zaradi pasu in sem se vlekel, kakor da sem res že star, kolikor sem star! Malo me je ogenj k sebi spravil, malo strahu mi je pa Tico pripravil, ki je povedal, da je Klemija obvestil, da smo ven prišli in da se mu je zdelo, da ni bil neki glih navdušen. Itak da ni bil, ker smo ga zbudili, a kaj pa Tico ve, kaj je služba. Ker sta bila prijatelja že v civilkah, jaz pa, ki sem dlje ven umiral, še usran, sta se onadva spravila v peko, jaz pa proti avtu, da se preoblečem. In sem umiral, vse me je bolelo, niti rok nisem mogel dvigniti, a ko je nekje dokaj blizu zarulil napaljen jelen in izzival tekmece, sem še vedno imel toliko moči, da sem ritnice kljub bolečinam krepko stisnil skupaj. Pa preoblečen sem bil tudi zelo hitro in še hitreje ob ognju. Čevapi tokrat niso najbolj teknili, preveč utrujen, je pa ob treh zjutraj, ko sem domov prišel, pa kavica toliko bolj teknila. Plus tuš, da sem deset kil blata spral s sebe in počasi v posteljo. Zdaj pa nekaj časa ne bom šel spet na dno, tudi tipkam namreč težko …