Home > Razno > Črno

Črno

7. novembra 2013

Zgornji žep nahrbtnika imam vedno spakiran. Nekaj obližev, kakšen tablet proti glavobolu, vžigalice, astro folija, svetilka ter seveda zobna ščetka in zobna pasta. Zobne ščetke nisem vedno nosil s sabo, se mi je zdelo, da je to nepotreben luksuz v gorah, ščetkanje zob, pa mi je Vanč razložil, da tudi v Himalaji ni lepšega, kakor svež okus v ustih. Kar je res in ščetko imam zdaj že desetletje ali več v nahrbtniku, le tu in tam jo zamenjam z novo. In sem jo zadnjič na Kredarici pred odhodom v sobo povlekel iz nahrbtnika in si zobe poščetkal kar v jedilnici. Mislim, pri sosednji mizi je nek Štajerc veselo prdel, ko smo mi jedli in še prav ponosen je bil, torej nisem imel občutka, da kaj zelo nevljudnega počnem. Pa praktično sami domači smo bili. Zato sem bil debelo presenečen, ko me je gospod Grah začel tipati za čelo. Da če sem normalen pa to. Priznam, mi je bilo malo nerodno za hip, a nisem imel več kam, sem že brazdal.

Kam boš pa pljunil, me je zgroženo vprašal.

Nikamor, sem obotavljivo odvrnil, požrl bom …

In sem pogoltnil, kakor že miljonkrat, saj je samo zobna pasta. Pa me spet prime za čelo, nato pa zobno pasto pozorno pregleda. In mi pokaže na črn kvadratek na dnu tube. Da če vidim tisti kvadratek, da to je sama kemija, da je noter fluor, da to je strup in da se to ne sme početi, da če že uporabljam takšen strup, naj grem vsaj v kopalnico kakor otroci in zadevo izpljunem v korito. Nič mi ni bilo jasno, zato je privlekel iz nahrbtnika še svojo zobno pasto in pokazal na tubi zelen kvadratek. Da moram takšno kupovati, zdravo, da jo lahko še na kruh namažeš. Če si lačen pa to! In itak da mi je bilo malo nerodno in čeprav sem poskušal ugovarjati, da koliko strupov itak že požremo nevede, se ni dal in sem popustil. Smo morali k počitku, smo potrebovali moč za vzpon naslednjega dne. In kdo bi se celo noč prepiral …

Danes pa sem šel v trgovino po par stvari in ko sem šel mimo police z zobnimi pastami, iz katere ponavadi samodejno vzamem vedno isto znamko (s črnim kvadratko, mamuimnabijem!), sem se zaustavil in zadeve malo preštudiral. Večinoma so bile tube s črnim kvadratkom in relativno poceni, nekaj jih je bilo s svetlejšim kvadratkom in malce dražjih, ena ali dve pa sta bili zeleni in dragi ko žafran. Seveda sem eno vzel, ker kdo pa ne bi rad zdravo večno živel, vas prašam in sem doma takojci en centimeter stisnil na ščetko, da sprobam. In, ja, izkazalo se je, da pravilo, zeleno pravilo, ki se ga držijo otroci, drži kot pribito. Če je zdravo, je zanič! Mislim, nima dobrega okusa. In sem, malce togoten, takojci stopil do smetnjaka, da zadevo arhiviram. Pa je prišla dilema. Če je zeleno, a gre v organske odpadke? In če ja, a jo moram iztisniti iz tube, tubo pa med embalažo? Pa dilema ni dolgo trajala, sem jo kar v zabojnik z navadnimi odpadki zabrisal, v hišo grede sem se pa tolažil, da če bom jaz zaradi zobne paste prej umrl, bo gospod Grah pa zato, ker ko se s kolesom za avtomobili vozi, več izpušnih hlapov vdihne kakor jaz, ki sem v avtu!

herbo_S

Comments are closed.