Pimpamo jamarski bivak in ker sva se danes z Jernejem odločila dimnik za peč inštalirati, sem dan prej še podest napravil. Sem uresničil skrito željo in napravil mozaik iz keramičnih ploščic. Sem bil kar zadovoljen z rezultatom (mah, kaj bi tajil, sem bil zelo zadovoljen, sem na milijon naslovov poslal fotko!) in sem komaj čakal, da vidim zadevo postavljeno. A ko sem dopoldne začel pizdarijo v avto riniti, se je pokazalo, da morda nisem najbolje pristopil k projektu. Mah, saj vem, bolje trikrat izmeriti kot kar takoj skočiti, a kaj, ko ne vem od kod imam prepričanje, da imam dobro oko. Dobro, saj sem izmeril, tako bolj na hitro in se mi je zdelo, da imam dovolj lufta, a ko sem tisti podest začel riniti v avto, se je izkazalo, da je malce prevelik. Ne zelo zelo prevelik, le malce. Kar je ravno malce preveč. Pametno bi bilo počakati na večji avto ali prikolico, a ko se odločim za nekaj, ni časa cincati, mora biti akcija. In sem tisti podest rinil noter na silo in ker se je vse skupaj malce ukrivilo (jap, močan sem), je nekaj ploščic iz mozaika skočilo ven. Se odlepilo. In sem znorel, še posebej, ko sem opazil, da je tudi dolžina prevelika. Nisem mogel zapreti vrat prtljažnika. A če je akcija, je akcija, sem si rekel in porinil sedeža povsem naprej in sva se potem z Jernejem komaj stlačila noter, volan mi je po niplnih drsal, očala imam pa zaradi prvega stekla povsem obdrsana, tako naprej sem sedel. A sva vseeno pičila, če je akcija, je akcija! Še sreča, da naju ni tisti policist ustavil kakor Srečka, ki mi je prek njega poslal pozdrave, se me je zapomnil, ker sem menda edini človek, ki ga pozna, ki hodi v jame ponoči. Saj je dojel, ko sem mu povedal, da v jamah je itak tema in da mi je vseeno, a ko je zadnjič ustavil drugega jamarja v življenju, torej Srečka, mu je moral povedati, da pozna še enega, malo blesavega … A še dobro, da naju ni zaustavil tokrat, ker verjetno sploh ne bi vedel, kero kazen mi napisati. Saj pripet sem bil, čeprav komaj, če je sedež tako naprej, je varnostni pas komaj še dovolj dolg, bolj bi ga verjetno motila tista dila z nalepljenimi ploščicami, ki naju je drgnila po zatiljih. Če bi se zaletela, bi nama tiste ploščice nalimalo po vsem zatilju …
Kakor koli, nekaj ploščic je odpadlo, ko sem zadevo tlačil v avto, nekaj jih je potem odpadlo še pri tresljajih na makadamu, vse, ki so še ostale, pa so popadale dol, ko sva zadevo poševno tlačila skozi ozka vrata bivaka. In še dobro, da sem imel tisto fotko, s katero sem se hvalil, sva vsaj vedela, kako zadevo nazaj zložiti! Dimnika nisva inštalirala, ker sva imela predebelo cev, sva pa na uro pogledala, ker sva bila ravno zato gor in je bila točna. Potem sva, ker sva bila že gor, vsaj drva pokrila, ker zima prihaja, pa nekaj sva pojedla, da naju je pri praskanju po riti ujela noč, nazaj grede sva se pa še v najboljši bistriški gostilni pri Lenki ustavila na kofe in špricer. In ko sem Lenkino frizuro pohvalil, je bila frišno pri frizerju, je ona pa mojo skritizirala. Sem se včeraj pozabil pobriti in sem bil že bitles. Pa ji kritike nisem zameril, ker je dva špricerja natočila in sem bil potem vesel, da je tisti policist jamarsko kvoto za tisti dan že izpolnil s Srečkom …
