Home > Razno > Na k…

Na k…

13. novembra 2013

Sem si že nekajkrat rekel, da si bom začel zapisovati stvari, ki gredo ljudem neskončno na živce. Različnim ljudem, kakopak. Vsakič znova pridem na to idejo, ko dolgčas med službenim časom mimo prinese gospoda Graha na kofe. In vedno znova ga kaj vrže iz tira, vedno znova kaj novega. In sem mu že parkrat rekel, da če bi on blog pisal, bi bila ta zadeva totalna uspešnica, če bi se pa odločil za video blog, bi bil pa sploh zmagovalec. Pa ne verjame povsem. Sediva ponavadi mirno na mojem vrtu in kofetkava, premlevava ne preveč stresne stvari, je miren in zabaven in dobre volje, potem pa ga nenadoma nekaj piči in povsem znori. Danes je recimo električarja čakal (se mi zdi, lahko pa tudi koga drugega, moj spomin je bolj tako tako), a tega nisem vedel. Sva imela čist običajno rutino, mirno šimfanje nekega dogodka, ko nenadoma skoči, pogleda na telefon in povsem znori.

Kdo te je pa poklical, ga šokiran nad izbruhom vprašam.

Noben, mamumujebemdamunabijemdamunabijem!

Aha, noben te ni klical, pa te je to iz tira vrglo? sem zmeden povzel. Sem celo pomislil, da si je zaželel dela in je upal, da ga bo kakšen sodelavec poklical in v službo povabil …

Ja, električar je pred dvema urama rekel, da pride čez pet minut!

V bistvu se je prijatelj razburil nad možnostjo, da bi mojstra doma brez veze čakal, čeprav je bil itak pri meni, a če ne bi bil, bi moral pač doma v zrak gledati. In sem si ob njegovi reakciji že stotič rekel, kakšen čudovit videoblog bi to bil, magar bi mu dal naslov Stvari, ki mi gredo na k…! Je nekaj protestiral, a se je vmes hišni zvonec oglasil in sem stopil do vrat, da vidim, kaj je to danes za ena gužva, ko vidim prvo pero Dolenjskega lista, mojstra Igorja, kako med mojima avtomobiloma gospoda Graha kolo proti svojemu kombiju vleče. Ga povabim v hišo, je presenečen, se je na zvonec ponesreči pritisnil. Se je samo mimo peljal in je gospoda Graha kolo spoznal in se je hotel malo pohecati … Ga povabim na kavo na vrt, nima časa, zadnji zadnji roki priganjajo, dela na milijon in čez, niti sekunde več za zajebancijo, potem vseeno klone in spije dve kavici. Skuhal sem mu tri, a je prvo zavrnil, ker sem notri curnil solzico mleka, ki ga ne mara … Premlevamo aktualne dogodke, šimfamo državo in politike, gospod Grah se še parkrat razburi in si rečem, da bi moral snemati, potem zadnji roki res odnesejo prvo pero mojstra Igorja, gospod Grah ima pa do konca šihta še par minut in še malo počvekava, potem ga napodim, saj se z deco odpravimo proti Čaganki. Smo peč odpeljali v bivak in sem že v trdni temi v debelem gozdu itak pozabil, da nimam več Ladislava in sem zapeljal do vrat, odpeljati pa nisem več mogel. Blata do vrat Petkota, spodaj na sredini nekje je bil pa še na neko skalo naslonjen. Hm! Ja, itak, pa še deževalo je. Najmlajši, ki mu je bilo prej vse skupaj malce avanture, je že začel delati zaskrbljen obraz, če nas bodo tam sploh našli in kako bo on jutri v šolo prišel, a očetje smo na svetu itak predvsem zato, da skrbimo za otroke. Da jih ni strah. In sem ga pomiril in iz prtljažnika flašencuk vzel (je še od Ladislava ostal) in kar hitro in kar v redu zadevo rešil in nas izvlekel iz zagate. In je mali ves nasmejan sedel v Petkota in mi pomirjen in ponosen priznal, da sem car. Da imam za vse vedno rešitev. In če je najbolj pomemben in najbolj sladak  nasmeh na otroškem obrazu, ko ga pohvališ, tudi očetovski ponosen nasmešek ni od muh. Paše tu in tam …

20131113_133403_S 20131113_133424_S 20131113_133900_S

Comments are closed.