Pod streho

Tlele pa ne bo šlo, je rekel Primož in hotel kar ob cesti parkirati in peš nadaljevati, a sem bil tako suveren, da bo šlo in prepričljiv, da je seveda poskusil in sva prišla. Čeprav jedva, jedva in je bil Primož zaradi avta čist moker od znoja, kar se mi je zdelo ful čudno, saj meni je pred parimi dnevi pa šlo z lahkoto. Ja, je bil ogorčen Primož, pred parimi dnevi, kaj pa nisi povedal, vmes je pa dva dneva zlivalo ko na sodni dan in je bila namesto ceste zdrizasta živoblatna drsalnica. A kar je, je, nima smisla stokati, pa Miha, Klemi in Jože so že s ceste klicali, da so prišli. S taveliko prikolico in tavelikimi trami za streho bivaka. Ki jih je bilo potrebno na žgance odnesti kar nekaj sto metrov. Sva enega z Mihatom zagrabila in ni bilo sile, je pa res, da je sila prišla že po nekaj deset metrih. Blatna drsalnica, hrib in neznosno žuljenje v ramo! Pa kar eneparkrat je bilo potrebno ponoviti vajo. Mene je najbolj skrbelo, ker sem že v letih in mi je v hrib srce nabijalo ko noro, Mihatu pa ne in sem bil jezen sam nase, ker nimam nobene kondicije pa to, dokler Klemi ni povedal, da je Miha tud na smrti, samo da noče priznat, da vsak normalen počepne. Če po pravici pove ali ne, je pa že druga stvar … Vreme se kar ni hotelo napraviti in je zlivalo ko za stavo, in če v bivaku ne bi imeli poplave, ker je v polivinilu na strehi očitno kakšna luknjica, bi zihr postavili streho enkrat spomladi, tako smo pa kar v roke pljunili. Jaz sem se takoj ognja lotil kuriti, kar v dežju ni najbolj enostavno, a mi je šlo, zavlačeval sem zato, ker je bilo drugo delo mnogo mnogo težje. Ker ostali so balinali s težkimi trami! Dobro, ne vsi, sem malo našega Mihca opazoval in kmalu spoznal, da se samo pretvarja, da dela ko sto mater, povečini je žvižgal pri nošnji tramov, saj je vedno zagrabil na sredini in sta morala prvi in zadnji še njega nositi, če je slučajno drselo, ker se je naš Mihec kar za tovor zagrabil, da ni padel. Ampak videti je bilo pa OK, ko je takšno trpečo faco delal. Povečini je kar roke v žepe tlačil, ker smo bili res mokri in premraženi, a ko sem ga hotel s fotoaparatom ujeti pri nedelu, pa ni šlo. Je oprezen ko mlad zajec, ki venomer za lisico gleda in ko je videl, da fotkam njega, je imel takojci kladivo ali motorko v roki. K delu sem ga spravil samo na koncu, ko sem se mu zlagal, da filmček snemam, čeprav mi je že zdavnaj baterija crknila, ampak kaj je pa on vedel, je takrat pa res delal. No, vmes smo imeli še en ali dva krega, v katero smer večji naklon strehe narediti in ker nihče ni hotel popustiti in so vlekli na levo in desno, je Klemi tam bogu za ritjo vseeno uspel toliko interneta ujagati, da je z maila potegnil načrt in je obveljala njegova. Vmes sem moral parkrat še tudi jaz za delo poprijeti, ko je Jože pavzo udaril in en kubik suhljadi (pa kje jo je dobil, jebemu!?) na ogenj vrgel in nisem imel več izgovora, da za toploto skrbim in bodoče kosilo, sem pa lahko še kofe skuhal in malo pred koncem tudi klobase spekel. Jernej je bivak od znotraj posušil, ker je imel bolj čiste gojzarje kakor jaz, Uroš je pa bolj pozno prišel in je samo godrnjal, ker je bila včeraj Martinova veselica in ga je eden držal, trije so mu pa v usta zlivali. Jaz sem zdaj po res dolgem času spet od blizu opazoval, kako se streha dela (ponavadi tišlarje bolj za šankom opazujem ali na televiziji) in moram pošteno priznati, da ko bo tam gori sneg padel, bom jaz kar v šotoru spal, ker zihr je le zihr. Ves čas sem poslušal samo, da je OK, če se maje, da bodo že potem malo bolj učvrstili in da če ni v vaservagi, bodo že pol enkrat malo potolkli, preden bo stegnilo, ampak nisem potem nič tistega stegovanja in v vaservagodajanja opazil. No, dopuščam možnost, da se je nekako samo postavilo v pravi položaj, kaj pa jaz vem, eneparkrat sem pa kar dih zadrževal, ko je Primož z motorko nekaj na strehi popravljal, Jernej mu je pa tram držal in sem kar videl, kako bodo prstki kakor hot dogi odfrčali. Pa niso, na srečo in smo menda kar dobro naredili, naslednji vikend še streho nabijemo in deske okoli, potem bomo pa menda že spet kaj v kakšno jamo lahko šli, ni vrag …