Postavljeno

Smo se bali, kako bomo zadeve na lege postavili in smo skoraj cel teden debatirali o različnih variacijah. In itak je imel vsak svoj način in itak se je pri vsaki variaciji kakšna možna pomanjkljivost pokazala, a ker smo usposobljeni jamarski reševalci in poznamo trik ali dva z vrvmi, škripci in vozli, smo se končno nekako uskladili. Smo se domenili, da bomo bivak, ki ga bo Gregor pripeljal s traktorjem, navezali na škripec, ki ga bomo obesili na debelo drevo, ki je raslo direkt za temelji bivaka, ga malce dvignili, da ne bi preveč zanihal, bi ga pa z nasprotne strani zadrževali z manevrom. Vse lepo in prav, a smo se skregali že včeraj. Namreč, škripec bi bilo potrebno obesiti vsaj ene sedem metrov visoko, da bi zadeva funkcionirala in sem se jaz javil, da bom to storil. Nič posebnega, ledne dereze na noge in štrik okoli pasu in pičiš gor, ker drevo ni imelo vej. Sem si to res želel narediti, čeprav nisem na glas povedal, da bi malce potreniral za primer medvedjega napada, kako se na drevo umakneš. Dobro, ko prideš iz jame in nate skoči medved, seveda na nogah nimaš lednih derez, a nekako sem prepričan, da če bi medved zašprintal proti meni, bi strah in adrenalin čisto OK manko derez odpravila in bi zakopal gor v višave brez težav. Zato sem hotel probati. Pa je zlati Klemi znorel, da sem že malo star in da mu ni všeč, da po drevesih plezam. Sem se najprej nasmejal, ker sem mislil, da se heca, a je bil prijatelj resen in sem moral kar surlo stegniti, da je popustil. A ko smo danes gor prišli, tistega drevesa tik za bivakom itak ni bilo več, ker ga je gospodar posekal, da nam ne bo smetal! Pa to ni bilo kar tako tisto veliko zadevo na zemljo zrušiti in ničesar poškodovati, je bil upravičeno ponosen. In nismo nič stokali ali očitali, le impro plan smo na hitro drug skovali, da smo uporabili druga dva drevesa, ki sta bila tudi primerna. In sem se takoj v enega zapodil kar brez derez in pasu, se mi je zdelo, da bo šlo, plus za suho probo napada medveda je še boljše, če se zapodiš v višave, kot bi se, ko iz jame prideš in mi je kar šlo, ko je začel pa Jernej stokati. Da sem ravno v tistih letih, da se bom razkopal ko kanta, če dol padem. In je bil povsem resen, kar me je še bolj podžgalo in sem še bolj suvereno zakopal gor, je šlo povsem izi, ko si togoten. A sem moral potem še malo dol, da so mi gurtno podali in je šlo s tisto gurtno že malo težje gor, plus roke so začele boleti in ko prideš dovolj visoko, spoznaš tudi, da tiste suhe veje niso glih ne vem kaj in se še bolj na roke obesiš in ti kmalu postane žal, kaj za vraga nisi poslušal skrbnih prijateljev! Smo vse manevre postavili, vmes se je pa tudi Gregor s hišico pripeljal in smo se za par uric zakopali v delo. Je kar šlo, znanja in moči (pa tudi improvizacije) je bilo dovolj, malce smo se le bali, da bi zadeva morebiti dol pala in bi nam za nekaj naslednjih let veselje vzelo. Pa ni, smo vse naredili, kakor je potrebno, potem smo se pa na pasulj s klobaso vrgli, ki sta ga Jasna in Borivoj scmarila. Je bil dober, ampak res, čeprav so potem, ko smo se še pri Alenki ustavili na frišno pečeni jabolčni štrudel, nekateri pizdakali, da to ni nič, da samo konzervo not streseš pa je. Še najbolj glasen je bil Miha, ki je pojedel kar pet koščkov, ker si je edini opral roke in je jedel kar z rokami, kar je pomenilo, da mu je šlo hitreje kot nam z vilicami. Vmes me je pa še pohvala od Marka Z. dosegla, da je ful lepo, da se v mojih letih še lahko pohvalim. In sem malo razmišljal, kaj imajo moja leta z bivakom, potem sem pa sms pogledal, ki sem mu ga poslal in mi je bilo vse jasno. Sem mu, vesel, ko smo končali, poslal le sporočilo, da že stoji … In res stoji, nimam kaj tajit!

Več fotk pa TUKAJ

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=NUIHVCrqUM0[/youtube]