Home > Razno > Šah

Šah

27. novembra 2013

Berem o novem šahovskem prvaku, vunderkindu, in se spomnim svojih šahovskih dni. Sem bil šahovski velemojster, daleč daleč nazaj. Resno. Mi je ena deklica v oko padla, med vikendi je delala kot natakarica v diskoteki, a sva nekako na napačni nogi začela. Se ne spomnim več, kaj je bilo, da me je popolnoma ignorirala, a naj sem se še tako trudil in v lepi luči kazal, ni pomagalo. Dobro, res je, da ko štartaš na študentko, ki čez vikend dela kot natakarica v diskoteki, to pomeni, da je konkurenca ubijalska, saj so se vsi ateti z denarjem v žepu in dobrimi avti slinili po njej, a me konkurenca ne bi motila, če bi imeli isto izhodišče. Tako pa sem nekaj zašuštral in me je dala na ignor listo. Saj normalen človek vidi znake, ki bi jih videli še slepi, a kaj, ko je mene to samo še bolj podžgalo. Ker sem videl, da je ugriznila in da se je samo malce hard to get delala. In sta samo dva scenarija – ali vztrajati in riniti, da se ji res zagnusiš, ali pa odnehati in upati, da bo potem sama prišla za tabo. A kot sem rekel, nekaj sem med predstavljanjem zašuštral s kakšno opazko (pa saj nisem ne prvič ne edinič) in sem moral poiskati tretjo možnost. In sem jo našel, kakopak. Ker če po svetu hodiš z odprtimi očmi, marsikaj vidiš. Sem jo srečal v knjižnici, kjer sem bil itak stalni gost in prijatelja za pultom vprašal, kaj bere. Je dobro vedeti, kaj človek bere. Me je enkrat ena druga punčka na morju malo ignorirala in se pretvarjala, da ne vidi mojih signalov (ki jih niti slep človek ne bi spregledal!), ko je šla malo zaplavat, sem pa pogledal, katero knjigo bere in če potem ni hotela izvedeti konca knjige, ker sem tisto kriminalko sam že prebral, je pač morala popustiti in zvečer z mano na pijačko ali dve ali tri oditi. Od tam naprej je bila pa itak samo še rutina … No, ta kelnarica si je v knjižnico prihajala sposojat šahovske knjige, mi je zaupal prijatelj in še navrgel, da naj se nikar ne trudim, da jo samo šah zanima in nič drugega, da je že tam kar ena velemojstrica ali kaj. In itak se nisem trudil, temveč sem si še sam sposodil eno knjigo o šahu (pa ne za začetnike, za velemojstre!) in potem s tisto pizdarijo skakal od gostilne do gostilne par dni, dokler je nisem zagledal na nekem vrtu. Potem sem pa mirno sedel nekaj miz od nje in začel brati o šahovskih problemih. Edini res velik problem je bil, da nisem smel zehati, ostalo je šlo zlahka. Ker itak da me je opazila in itak je potem tudi videla, kaj berem in jo je radovednost prignala za mojo mizo. Če bi že takrat skočil na bogico, bi ko prestrašena srna odpeketala nazaj v gozd, a ker sem bil od nekdaj pameten, sem vedel, kako se stvarem streže. Itak da me je spraševala o šahu in itak da ji nisem hotel nič povedati, da kakor itak ne bi razumela, da je na koncu že ko poparjena skakala, da ona je šahovska mojstrica ali kaj, jaz sem ji pa le pokroviteljsko kimal. Skorajdane sem jo po glavi prijateljsko trapljal, da je bila še bolj penasta. In če dobro nastaviš past, žrtev sama vanjo zakoraka, zato je tudi ona predlagala šahovsko partijo. Kar takrat in kar tam. Da ima mini šah vedno s sabo. In itak se nisem hotel spustiti na njen šalabajzerski nivo, ker da z amaterji ne igram in je bila že skoraj pred eksplozijo, potem sem ji pa ponudil prst, ki ga je z veseljem pograbila. Ponudil sem ji dopisno partijo. In prvo potezo prepustil njej. Jo je kar povedala, a ker mi tisto ni čisto nič pomenilo, sem jo zavrnil ter zahteval, da jo napiše. Na prtiček. Jo je napisala in preden sem jo spravil v žep, sem si jo nekaj časa ogledoval, potem pa jo z nasmeškom spravil v žep. Kakor da je partijo že izgubila. In je še bolj popizdila, itak. Da kaj ni prav z njeno prvo potezo, je spraševala. Da jo je Spaski uporabil leta 1963 kot otvoritveno potezo, sem jo podučil in jo praktično obtožil plagiatorstva. Je odbrzela, iz ušes ji je pa para pihala …

Potem sem ji kar v diskoteko prinesel svojo potezo ona pa meni naslednjo še isti večer z ne vem katerim po vrsti viskijem. In sem ji tako nosil svoje poteze v diskoteko, po kakšnem mesecu pa mi že ni več v isti noči dajala svojih potez. Je stvar postajala resna, hrati pa me je začela gledati s povsem drugimi očmi. Celo tu in tam sem dobil kakšno pijačo na njen račun, po mesecu in pol me je pa že med tednom na kavo povabila. Da me je popolnoma narobe ocenila in da vlečem prave poteze, da je mislila, da me bo z levo roko uničila in da ji niti najmanj ni jasno, zakaj nisem v novomeškem šahovskem klubu. In je spet privlekla tisti miniaturni šahec ven, da bi kar tam končala partijo (figure je po najinih že povlečenih potezah kar na pamet razporedila!), pa se seveda nisem ponižal na njen nivo. Da če sva rekla dopisnega, bova dopisnega odigrala do konca, če ji pa kaj ni prav, naj gre pa kar v šahovski krožek nazaj. In ji je bilo prav, seveda, le o mojih potezah se je hotela pogovarjati, da kera otvoritev je to in podobno, pa se nisem dal. Saj ne, da ji ne bi hotel povedati, le prej sem pozabil omeniti, da o šahu nisem imel blage veze, sem pa imel doma enega prvih osebnih računalnikov (Commodore 64), s katerim si lahko tudi šah igral. In sem samo vnesel njeno potezo, računalnik je pa protipotezo sam zmlel v nekaj minutah. Jaz sem se pa medtem po riti praskal, ker v tistih časih je računalnik le eno stvar naenkrat lahko delal …

Kakor je partija napredovala, tako je napredovalo tudi najino druženje in spoznavanje in prav dobro mi je šlo, četudi sem jo na koncu po kakšnih dveh mesecih najine prve partije premagal. Ni bila preveč žalostna, le čedalje bolj pogosto je tisti miniaturni šahec ven vlekla, kadar sva se na kakšni kavi dobila. Na vsak način je hotela revanšo, pa se nisem dal, na koncu sem le toliko popustil, da sva začela igrati prek telefona. Da sem lahko na računalnik gledal, kakopak, plus njeno telefonsko sem dobil. Sem mašinco nastavil le na eno stopnjo nad njenim šahovskim činom (no, mogoče dve!), da ni bilo preveč ponižujoče, pa še toliko jo je moje šahovsko znanje razvnelo, da ni imela nič proti, če sva po partiji še kakšno urico ali dve klepetala. Nama je šlo prav dobro, moram povedati, velikokrat sva se dobila ali slišala, pa nisva nobene o šahu več rekla, a sem na koncu napravil katastrofalno napako. Ne, ne, nisem se včlanil v novomeški šahovski klub, kakor je prosila in nisem se hotel srečati z njenim mentorjem, ki me je na vsak način želel spoznati, saj sta menda neštetokrat prežvečila partije, ki sva jih dopisno ali po telefonu odigrala (znala mu jih je izrecitirati na pamet!), še bolj šalabajzersko napako sem napravil. Sem bil prepričan, da je vabo že globoko pogoltnila in sem ji (očitno prekmalu!) med smehom povedal, da se je zgodilo, kar sem ji napovedal. Da bo moja. Saj temu je kar prikimala, ni nasprotovala, le ko sem ji povedal, kako sem jo dobil, ni rekla nič. Le spakirala je. In šla. V diskoteki, kjer je čez vikende delala kakor študentka, je dala odpoved, nekaj časa se je izogibala vsem prostorom, kjer bi se lahko srečala. Sem jo razumel, saj nisem neumen. Mi ni bilo vseeno, nič ne tajim, celo do šahovskega kluba sem se enkrat napotil. Me je njen mentor gledal kakor kupček dreka (sem ga razumel, zagotovo jo je imel v dolgih nočeh velikokrat v mislih) in sem kar hitro odšel. Z zunanje strani sem potem za kljuko navezal kanto za smeti nato pa na vse skupaj počasi pozabil. Šah sem igral pa samo še s prijateljem prek telefona, on je imel pa ZX Spectruma. Saj starejši se zagotovo še spomnite – Mirko tipka na radirko …

index

  1. 30. novembra 2013 at 23:48 | #1

    Kaj čm rečt, bio nekada … 🙂

  2. Nina
    29. novembra 2013 at 14:01 | #2

    Jao jao, pa ti si car 🙂 Car, sine! 🙂

Comments are closed.