Nosila so bila v zraku in moja naloga je bila, da počasi popuščam vrv, da ne bi prehitro zletela prek potoka. Ne prezahtevna naloga, celo kadil sem lahko ob tem. Drugi, ki so viseli po vrveh v zraku, so imeli bolj komplicirane naloge in so bolj švicali. Jaz sem moral le pozorno opazovati in poslušati navodila. Nosila so prišla na drugo stran, prišla je komanda, da se bodo vrnila. Kar je pomenilo nov manever, zadeve bi moral premetati, da bi iz varovanja in popuščanja začel vleči. Tudi ne prezahteven manever, sem se ga učil do nezavesti in sem ga obvladal, a ko sem vse skupaj ravno dobro razkopal, je mimo prineslo vodjo JRS. Rajka. Ni zelo pozorno opazoval, kaj počnem, a že njegova bližina je bila dovolj, da sem začel štrikati. Je opazil, da mi ne gre in pristopil, takrat so se pa zadeve itak šele dobro zakomplicirale. Čik je že zdavnaj odletel v potok, ležernost skupaj s samozavestjo pa tudi. Je opazil, da kar nekaj pacam in da se mi tudi sanja ne, kaj in kako, zato je mirno omenil, da naj postavim bernarda. Sem to vedel, a kako ga postaviti, se mi v tistem trenutku niti sanjalo ni več, čeprav sem ga na vajah in doma postavljal miže. A ko si pripravnik za jamarja reševalca in poleg tebe stoji vodja reševalne službe in ti gleda pod roko … Ni znorel, čeprav bi lahko, le počepnil je poleg mene in mi pomagal. Škripec, blok, vrv tukaj čez, vponka, sprememba smeri … Vmes sem se za hip spomnil, kako bi morala zadeva biti postavljena in sva oba skupaj štrikala in drug drugega ovirala, na koncu je vseeno nekako ratalo. Rajko je odšel na drug konec, meni so ostale tesoče roke. In nelagodje, ker nisem znal, kar bi moral znati, če bi me sredi noči iz postelje vrgli. No, zame je pravilnejša metafora, če bi me sredi dopoldneva iz postelje vrgli, a ne bodimo malenkostni! Zvečer, ob hrani, pijači in “lovskih” zgodbah sem kar nekako čakal, da bo prišel do mene in mi pod nos vrgel moje neznanje, pa ni. Naslednji dan, ko je bil izpit za pripravnika reševalca in sem moral v jami samostojno postaviti manever, mi je šlo bolje od rok, ko mi nihče ni pod prste gledal, temveč so le kasneje preverili, a ko so nosila po zraku zaplavala proti meni in so bila za nekaj trenutkov povsem moja odgovornost, je spet pristopil Rajko in pogledal, kaj počnem. Sem nekaj zaštrikal in je kar malce jezno okaral ter povedal, kako bi moral, potem so pa nosila prešla v druge roke in odgovornost, Rajko pa z njimi. In itak da sem bil ves posran potem pri popoldanski analizi akcije, ko se je ocenjevalo vsakega posebej, a se moj “spodrsljaj” ni omenil. Kasneje, ko sem že dobil potrdilo o narejenem izpitu in je strahospoštovanje ob prvem pivu malce popustilo, sem stopil do vodje in ga vprašal, zakaj me ni “opral” pred vsemi. Je bil začuden, iskreno, da mi je že v jami povedal in da je to to, da nima smisla razglabljati in pod nos metati naknadno. Sčasoma, ko sem ga začel spoznavati, je strahospoštovanje počasi izginjalo. Mislim, izginjal je strah, spoštovanje je ostalo.
Danes zjutraj pa pride sporočilo, da so odšli v jamo in ko ga je obšla slabost, se je vrnil na površje in napotil proti avtu, a je med potjo umrl. Zdaj razmišljam o njem in mi je hudo, da ga v dolino nismo mogli odnesti njegovi reševalci. Ker to znamo, nas je dobro naučil. Pa še zadnjič bi lahko kakšno duhovito med potjo razdrli, to je imel rad …
