Home > Razno > Vroče

Vroče

21. novembra 2013

Možakar, ki je prvič delal na ladji, je po kakšnem mesecu stopil do kapitana in ga po ovinkih povprašal, kaj možakarji, dolge mesece na morju, počnejo, ko jih zasrbi. In mu kapian pokaže sod pri krmi in pove, da ga vtikajo tja not. Malce skeptičen možakar stopi do soda in po krajšem oklevanju vtakne svojo mašinco v luknjo. Čez par minut itak ves navdušen priteče do kapitana, pove, da je bilo čudovito in seveda vpraša, kolikokrat lahko tisti sod koristi. Kolikokrat hočeš, mu mirno odvrne poveljnik, le ob sredah ne, ob sredah si ti noter …

Na ta vic sem se spomnil, ko je Jernej pokukal skozi luknjo, ki sva jo izrezala v jamarski bivak. Dobro, saj sva izrezala veliko luknjo in v druge namene, pa zvečer sva se tudi domov v civilizacijo vrnila, a asociacija na vic je vseeno bila … Gor sva prišla že dopoldne z namenom, da keramične ploščice okoli peči položiva, da bomo pozimi lahko brez skrbi kurili, ko bomo zmrznjeni iz jame prišli, že doma sva se pa odločila, da bova še dimnik inštalirala, da bova delala v toplih razmerah. Tisto luknjo sva kar hitro zacahnala in še hitreje izrezala, ker sva imela s sabo vbodno žago in agregat, potem sva dimno cev nataknila, da je pokukala iz bivaka, na to pa še dimniško koleno in še eno cev gor v višave. Nato pa stekla v notranjost in zakurila. Sva bila neučakana ko sedemdesetletna devica na poročno noč in ko so trske prijele, zmetala v notranjost še ful debelih in mokrih drv, prepričana, da bo zagrabilo. Pa itak ni in sva morala še desetkrat popraviti in na novo prižgati, vmes se je pa bivak zadimil, da ni bilo za živet. A na srečo ima strešno okno plus na dimnik sva še eno cev nasadila (to je posebna zgodba, ker je bila cev vroča k svina, midva pa brez rokavic) in je končno potegnilo, bivak se je pa v hipu razkadil. In sva en radler spila in občudovala grelno napravo in se divila fizikalnim zakonom vleka in prepiha in termike in hladnega zunanjega zraka, kot da prvič v življenju vidiva peč, nato sva se pa kar na keramiko vrgla, da naju spet noč ne ujame. In itak da naju je ujela, ker je vmes še enkrat dimnik dol padel (sva ga samo začasno nastavila) in sva spet ven bežala, a na koncu sva tiste ploščice položila in sva bila kar ponosna na narejeno, potem sva pa še pospravila in pomalicala. Pa še en kofe sva si skuhala, da sva lahko dlje časa občudovala narejeno! Peč dela, ko se zakuri, je noter vroče, da bi lahko v gatah delala (pa nisva, ker jamarji smo spodobni ljudje!), domov grede sva se pa še pri Lenki v najboljši bistriški gostilni ustavila, da sva kofe dobila s špričarčkom …

20131121_124921_S 20131121_130846_S 20131121_142031_S 20131121_153518_S 20131121_172828_S20131121_180154_S

  1. 26. novembra 2013 at 23:20 | #1

    Je, je, nobenih skrbi, a tud če jo uničmo, je predsednik reku, da boš dobil medaljo jamarskega kluba za zasluge in usluge! 🙂

  2. 26. novembra 2013 at 22:46 | #2

    Vbodna žaga je še v enem kosu? 😉

  3. 22. novembra 2013 at 15:46 | #3

    Ja, to je bolj mišljeno za v jesenski čas, ko listje spreminja barve pa to, takrat se pa zadeva tako zlije z okoljem, da medved lahko stoji pol metra proč in ne vidi! 🙂

  4. PeGe
    22. novembra 2013 at 12:23 | #4

    Vzorec je za v anale! Čestitke…

Comments are closed.