Vroče

Možakar, ki je prvič delal na ladji, je po kakšnem mesecu stopil do kapitana in ga po ovinkih povprašal, kaj možakarji, dolge mesece na morju, počnejo, ko jih zasrbi. In mu kapian pokaže sod pri krmi in pove, da ga vtikajo tja not. Malce skeptičen možakar stopi do soda in po krajšem oklevanju vtakne svojo mašinco v luknjo. Čez par minut itak ves navdušen priteče do kapitana, pove, da je bilo čudovito in seveda vpraša, kolikokrat lahko tisti sod koristi. Kolikokrat hočeš, mu mirno odvrne poveljnik, le ob sredah ne, ob sredah si ti noter …

Na ta vic sem se spomnil, ko je Jernej pokukal skozi luknjo, ki sva jo izrezala v jamarski bivak. Dobro, saj sva izrezala veliko luknjo in v druge namene, pa zvečer sva se tudi domov v civilizacijo vrnila, a asociacija na vic je vseeno bila … Gor sva prišla že dopoldne z namenom, da keramične ploščice okoli peči položiva, da bomo pozimi lahko brez skrbi kurili, ko bomo zmrznjeni iz jame prišli, že doma sva se pa odločila, da bova še dimnik inštalirala, da bova delala v toplih razmerah. Tisto luknjo sva kar hitro zacahnala in še hitreje izrezala, ker sva imela s sabo vbodno žago in agregat, potem sva dimno cev nataknila, da je pokukala iz bivaka, na to pa še dimniško koleno in še eno cev gor v višave. Nato pa stekla v notranjost in zakurila. Sva bila neučakana ko sedemdesetletna devica na poročno noč in ko so trske prijele, zmetala v notranjost še ful debelih in mokrih drv, prepričana, da bo zagrabilo. Pa itak ni in sva morala še desetkrat popraviti in na novo prižgati, vmes se je pa bivak zadimil, da ni bilo za živet. A na srečo ima strešno okno plus na dimnik sva še eno cev nasadila (to je posebna zgodba, ker je bila cev vroča k svina, midva pa brez rokavic) in je končno potegnilo, bivak se je pa v hipu razkadil. In sva en radler spila in občudovala grelno napravo in se divila fizikalnim zakonom vleka in prepiha in termike in hladnega zunanjega zraka, kot da prvič v življenju vidiva peč, nato sva se pa kar na keramiko vrgla, da naju spet noč ne ujame. In itak da naju je ujela, ker je vmes še enkrat dimnik dol padel (sva ga samo začasno nastavila) in sva spet ven bežala, a na koncu sva tiste ploščice položila in sva bila kar ponosna na narejeno, potem sva pa še pospravila in pomalicala. Pa še en kofe sva si skuhala, da sva lahko dlje časa občudovala narejeno! Peč dela, ko se zakuri, je noter vroče, da bi lahko v gatah delala (pa nisva, ker jamarji smo spodobni ljudje!), domov grede sva se pa še pri Lenki v najboljši bistriški gostilni ustavila, da sva kofe dobila s špričarčkom …