Selitev

Ene pet let nazaj sem bil pameten in sem se kot pametni ptiči selivci iz Slovenije preselil v toplejše kraje, na tavh v Egipt. Dobro, tako pameten kakor ptiči vseeno nisem bil, ker sem tam ostal precej manj od njih, vseeno pa sem si vsaj malo pogrel stare kosti. In ker mraz spet pohajkuje po naših krajih, spodaj limam tekst, ki sem ga takrat spesnil.
Na Dunaj smo prišli odločno prezgodaj. Še sreča, da so na letališču kotički za kadilce, drugače bi bilo težko dočakati letalo za v Egipt. Zunaj je bilo dobrih minus dvajset stopinj. Že na letalu prvi adrenalinček. Ne vem, zakaj sem si želel s telefonom posneti vzlet in ko mi je B. dajal navodila, kako nastaviti snemalnik, je mimo prineslo stevardeso. Mlado, mozoljasto. Arogantno. Morda je zaradi tega prišlo do kratkega stika? Ne vem. Ugasnite telefon, gospod! Nadvse ukazovalno. Ja, punči, sem si mislil, kakor nekaj pritisnil in zadevico spravil v žep. Ugasnite telefon, gospod! Že bolj glasno. Saj sem ga, sem poskusil. GOSPOD, ugasnite telefon! Ko te jebe, saj sem ga! GOOOOSPOD, ugasnite telefon! Mah, vdal sem se in zadevo ugasnil. Saj se bo morala pripeti tudi ona, preden bomo vzleteli … Posnel sem vzlet in snemal sem tudi let, ko me je dobila drugič. Tokrat ni imela razumevanja, znorela je. Ne vem, kdo je bil bolj rdeč v glavo. Vdal sem se drugič. Se ne bi, ampak cel avion bulji v tebe, kakor da si terorist ali kaj! Naredili smo vmesni pristanek, nekaj potnikov je izstopilo, nekaj jih je vstopilo. Vstal sem s sedeža in poskusil zakopati bojno sekiro. Namestil sem najbolj prijazno faco in stopil proti izhodu, kjer je pripravljala nekakšno malico. Nisem napravil najboljšega vtisa, zamera je bila očitno huda. Začela je pospešeno pospravljati voziček, da bi se mi umaknila, mislila je, da hočem na stranišče. Ko se je končno umaknila, sem napravil še bolj prijazno faco, ji pokazal v roki pripravljeno cigareto in napravil nekaj korakov proti stopnicam, pripetim k letalu. Popolnoma mirna je zasikala, naj grem nazaj na sedež. Kot ekonom lonec pred eksplozijo. Torej vojna! Taktično sem se vdal in sedel na svoj prostor. Vsakič, ko sem hotel vstati, me je pogledala. Led. Sem za štos celo mislil oditi na stranišče, a se je neka gospa z Dunaja z veeeliko kilogrami preveč ravnokar iztrebila. Smrdelo je do sredine letala … Nekaj potnikov je zaprosilo, če lahko fotografirajo pilotovo kabino. Dovolila je. Hm, priložnost za napad. Vzel sem telefon in se skušal pririniti mimo nje. Ni dovolila. Pokazal sem ji Parkovo press izkaznico, a ni popustila. Le še malce bolj bleda je postala. Prepričan sem, da sem v kosilu dobil tudi njen šmrkelj. Do Egipta je bilo še štiri ure leta. Dolgčas. Človek pa se mora zabavati. Pobaral sem B.-ja, ki je sedel ob meni, če je za igrico. Ima namreč enak telefon kot jaz. Prek bluetootha. Bil je nemudoma za. Moja formulca je debelo vodila, gume so cvilile, ko se je nenadoma spet prikazala ob meni. Nič ni rekla, le iz ušes se ji je kadilo. Potem je zasikala, da je to moj zadnji opomin in da me ob naslednjem na letališču počaka šerif. Tokrat sem se prvič usral. In razglasil poraz. Že na izhodu, ko se je poslavljala od vsakega potnika posebej in pri meni pogledala vstran, sem ji povedal, da ji smrdi iz ust. Sladka majhna zadovoljstva …
V Egiptu triindvajset stopinj, voda petindvajset. Dobro, prišli smo v najhujšo zimo, črnci so bili v bundah. Iz avtobusa do ladje morda 50 metrov, a vseeno moraš pustiti otrokom, da ti odnesejo prtljago in zaslužijo kakšen evro, saj ponavadi s takšnim bakšišem preživljajo celo družino. Moja potovalka ni bila težka, B.-jeva pa ko sto mater, sta jo morala nositi dva otročka. In ko sta zahtevala plačilo za oba, se je oglasil kapitalist v njem in ni hotel plačati. Da je samo ena potovalka. Potem je kakor popustil in jima plačal v madžarskih florintih, ju je nasral, da jima je dal skoraj deset evrov. Ladja dolga skoraj trideset metrov, po dva v kabini. S prho in straniščem … Vsak dan štirje potopi. Raj na zemlji. Turizem v pravem pomenu besede. Pozabite Hrvaško za vse življenje. Ko le pogledaš malce nebogljeno, je že nekdo ob tebi. Prijazen in želeč pomagati. Za dolar na dan plače. In na razpolago štiriindvajset ur na dan. Odvisen od tvoje napitnine, ki jo dobi na koncu potovanja … Rdeče morje božansko. Pred vsakim potopom brifing. Divemaster vsa nariše in razloži. Pove, na kaj biti pozoren. Tukaj boste morda videli želvo, tukaj moreno, tukaj morda morsko kravo, barakudo, napoleona, manto, če neverjetnih koral in milijone različnih vrst rib sploh ne omenjam! Ne veš, kaj bi gledal, kaj občudoval, kam še zaplaval. Če sploh, kajti lahko lebdiš na mestu, se ne premikaš in imaš materiala za pet ur! Navajen Jadrana sem se na začetku zapodil na trideset metrov in zelo hitro podihal zrak v samo dvanajstlitrski jeklenki. In prišel ven z nulo. Dvakrat. Kar je pomenilo dolgo pridigo o varnosti, divemaster in posadka so namreč odgovorni za tvojo varnost! Nekaj cigaret je zarisalo nasmešek na mladem egiptovskem obrazu in napolnilo mojo jeklenko na 260 barov namesto običajnih 200! Ostali potapljači so se me izogibali kakor človeka bombe, jaz pa sem imel do konca dovolj zraka, še posebej, ko sem ugotovil, da se največ dogaja le morda pet metrov pod morsko gladino …
Ko smo zasidrani čakali na kosilo, mimo priplava cela jata mant. To je nekaj podobnega skatom, le veliko večje. Elegantno so plavale mimo ladje, niso jebale nič, dokler nekdo od naših ni vzel zaleta in na eno skočil. Kot na rodeu. Divemaster ni imel besed, niti kazni za takšno početje, se mu kaj takšnega namreč še nikoli ni zgodilo, je pojasnil kasneje. In med prepovedi (kjer recimo piše, da ne smeš lomiti koral ipd) takoj napisal tudi, da ne smeš skakati na mante …
Morda tretji dan, po celonočni vožnji, ko smo se še pred sončnim vzhodom privezali (sidranje je strogo prepovedano, da se ne uniči koral!) ob grebenu nekje sredi morja, sem s kavo na zgornji palubi pričakal sončni vzhod in zamudil briffing. Ko sem se končno spravil v opremo in stopil na rob ploščadi (pet kolegov je že bilo pod vodo), sem zaslišal divemastra: “Poslušajte, kakšnih pet metrov pod ladjo kroži morski pes…” Skoraj sem že naredil korak v prazno, ko sem zmrznil. Morski pes?! Pet metrov pod ladjo?! Mater, kaj pa Žrelo?!? S težavo sem držal ravnotežje, potem pa se v hipu odločil in skočil. Jebiga, saj so že drugi v vodi, pa če bi bilo nevarno, me zagotovo ne bi pustili v vodo … A kljub vsemu! V hipu sem se potopil kakšna dva metra pod morsko gladino; zajelo me je neskončno število zračnih mehurčkov, ki sem jih potegnil s sabo. Jakuzi. Vedno uživam v tem prvem stiku z vodo, ko pride pod neopren in se počasi segreje na telesno temperaturo. Tokrat ne. Srce je utripalo hitreje, voda v maski me ni motila, da ne bi hlastno pogledal pod ladijski trup. Nešteto rib vseh barv, morskega psa nikjer. V naslednjem hipu sem pogledal proti dnu, morda kakšnih 25 metrov pod mano, skozi zaveso zračnih mehurčkov sem opazil prijatelje, ki so čepeli na tleh in gledali proti meni. Še malo sem spustil pogled in kar začutil, kako mi je neopren potegnilo med ritnice! Le kakšen meter pod mano se je morski pes pravkar obračal proč od mene, ker bi ga drugače zajahal. Adrenalin je dobesedno špricnil po žilah! Zverina ni bila ogromna, a kakšnih dva in pol metra je vseeno nabrala v dolžino. Elegantna, aerodinamična, stroj za ubijanje. Pred gobcem in ob njem so plavale majhne ribice, čistilci. Ko so postale preveč nadležne, je hlastnil proti njim. Vse to sem opazil morda v sekundi ali dveh, v naslednjih nekaj sekundah pa sem že bil na dnu, pri čemer sem ves čas gledal na vse strani. Ko sem imel hrbet ob grebenu, sem se umiril in dolgo dolgo opazoval elegantno žival. Pravzaprav dve. Pravzaprav tri. Trije so krožili pod ladjo! Čas je minil še hitreje kot ponavadi in ko sem potem na vrvi pod ladjo delal varnostni postanek na petih metrih, strahu pred bližajočim morskim psom ni bilo več. Le še občudovanje. In nekaj adrenalina. Krožil je po isti krožnici ves čas in ko je zaplaval mimo mene, sem parkrat zamahnil s plavutmi in se nastavil prav na njegovo pot. Sem se sam sebi zdel pravi džek, ko se mi je bližal in sem prav z užitkom čakal, kaj bo storila riba, a ko je bila kakšna dva metra od mene in ni kazala nobene namere, da bo svojo krožnico kaj spreminjala, mi je neopren potegnilo globoko globoko v rito. A je potem le malce bolj zamahnila z repno plavutjo in švignila mimo mene. Kasneje, ko je neopren že prišel iz riti, sem celo skočil v vodo, ko so vsi trije priplavali na površje, ker smo jih zvabili z ribami iz ladijske kuhinje! Moram povedati, da sem si premislil že v zraku in sem bil verjetno v dveh sekundah nazaj na ladji!?
Le nekaj je skalilo morsko idilo: kabino sem si delil z B.-jem, ki je mesojedec v dobesednem pomenu besede, spal sem nad njim, in ko je začel zvečer spuščati odvečne pline, sem mislil, da vozimo mimo mrhovišča …