Domač teren

Se spomnim, da sem pred leti bral novico v črni kroniki o nekem pretepu, ki mi je do zdaj ostala v spominu. En znan pretepač, ki je obvladal borilne veščine, je v neki gostilni pritežil domačinu.  Ta se ga pa niti najmanj ni ustrašil in je šel z njim ven, kakor je pretepač zahteval, a ker je bil domačin, je vedel, kateri prot v ograji dvorišča je razmajan in je tistega modela, ki je obvladal borilne veščine, s protom razlomil ko kanto, preden je ta sploh uspel nogo dvignit in kšn bruslijevski trik pokazat …

Včeraj zvečer sva se z Anžijem odpravila proti Čaganki, zdaj, ko imamo bivak, da gor prespiva in zjutraj čim prej noter kreneva. Pa še Matjaža, ki je pri nas že kar domač, sva povabila, Matjaž je pa povabil Maksa, ki si je našo blatotico že nekaj časa želel ogledati. Nič nismo imeli proti, prav nasprotno, saj druženje med jamarji je prav čudovito. Ker vsi jamarji smo ko lovci nakladači in vedno z novim človekom izveš nove peripetije. Ali pa trače, kar je pač boljše. Smo enkrat že kar ponoči v najboljši bistriški gostilni tankali špricerčke in pametne razdirali, kako smo do kastracij živali prišli, se mi pa zdaj sploh več niti ne sanja. Jaz sem (spet) uspešno prodal dr. Krevsa peripetijo, ko je svojega hišnega mačka Bonka peljal k veterinarju na popravilo zob, pa mu je dohtar predlagal še odščip malinic. A ko mu je dohtar potem račun za storitev izstavil, je dr. Krevs znorel, da za ta denar dobi že avtomatika (star moped) in da naj mačka kar zadrži. Ga je potem vseeno lahko odpeljal domov, ker dohtar odščip malinic ni računal, jih je gratih urihtal … Je bilo nekaj smeha, ampak zmagal je pa potem itak Maks, ki je jel razlagati, kako sta z bratom kastrirala domačega koštruna. Kar sama, ker je bila profesionalna storitev očitno predraga. Sta olfa nož malo nad ognjem razkužila in potem prerezala levo mošnjo, vzela ven malinico, potem pa še desno ter takisto malinico ven potegnila. Ker je kukr malo veterinarja, kakor je poudaril, smo mu kar verjeli, ko je pa povedal, da je tiste frnikole potem maček pojedel, smo se sicer smejali, a smo se možaki vseeno kar malo nemirno začeli presedati. Zato smo počasi proti bivaku odpeketali, zakurili zunaj in znotraj in okoli polnoči klobase na žar vrgli. Za prave možake, Matjaž si je pogrel prebranac, ker mesnih dobrot ne je. Okoli enih zjutraj smo se potem v bivak spravili, Anži in Matjaž na dr. Stibrota pograd (smo ga zašravfali prej kakopak!). Maks na tla na armič, jaz sem pa z usti napihoval turbomaksimus, ker sem doma pozabil tlačilko. Ko sem ga nafukal, so modeli že spali, preden sem se še sam slekel in ulegel, pa je blazina že spustila. Sem torej spal na tleh, kar še ne bi bilo najhuje, najbolj hudo je bilo, da sem ob pol štirih zjutraj preklinjal, ker še nisem spal, ob petih zjutraj naj bi pa po Maksovo v jamo šli. Ali pa še prej, je bil junaški, preden je zaspal, jaz pa čist togoten, ker sem vedel, da bom spet neprespan blataril. Plus moram priznati, da me je prej še Anži totalno prestrašil, ko mi je Maksa opisoval (da non stop po jamah hodi, tud globokih, plus še mlad je), da je kr en takšen jamarski Rambo in da če ga bom jaz ven peljal, bom zihr crknil nekje med potjo. In sem potem, ko nisem mogel spati, klel usodo in nespečnost in svojo starost in šel potem v Čaganko po dolgem času spet z nekakšnim strahom. Itak smo vstali šele malo pred sedmo in sva z Matjažem še kofe spila, Anži in Maks sta pa naprej špricnila, ker do trenutnega dna Čaganke je kar daleč. Sva ju kar hitro ujela, je Maks dol grede zakuhal in se je moral sleči, v bivaku na 200 metrih smo enega prižgali (kadilci), potem pa v nove dele. Anži in Matjaž naprej, z Maksom za njima, a sva ju kmalu izgubila, ker je Maksa nekaj vozel zajebaval. Blato pa to, saj veste. Sva se začela guziti v novih delih, ki je ozek in stopnjast, a na Maksa niso naredili nekega vtisa. Da to ni nič, da kje so tiste ožine, da če ni hujšega, bo drug teden kar mamico pripeljal, ki je lani tudi postala jamarka! Resno. Mislim, da je mamico navdušil za jamarstvo! Se mi je kar malo za malo zdelo, da on tako u izi gre v novih delih, jaz se pa kar precej matram in me je še bolj črvičilo v želodcu, kako ga bom najebal, ko bova šla skupaj ven. Sem bil v bistvu tako posran, da sploh nisem opazil, da sva dol crkovala skoraj štiri ure, ponavadai pridem uro prej! Anži je že širil tisto ožino na trenutnem dnu, do koder sva zadnjič z gospodom Grahom prišla, Matjaž se je pa kar na prosto prerinil skozi in tolkel kakšne štiri metre nižje. Se mu je potem pridružil še Anži, za njim se je v ožino skobacal še Maks, ko je prišla name vrsta, sem se pa totalno zataknil. Celo tako zelo, da tudi gor nisem več mogel niti nisem mogel umakniti noge, v katero mi je tekel potoček. Je moral Matjaž od spodaj priplezati, da mi je podstavil hrbet, da sem se nekako rešil. Sem potem malo zgoraj še širil, da bo bolj prijazno za naslednjič, oni trije so pa nižje garali. Dokler se Maks ni odločil, da je spodaj prevelika gneča in itak samo dva lahko delata in sva zato počasi pičila ven. Sem plezal prvi in me je res stiskalo, da zdaj bom pa crknil, ko je Rambo za mano, za katerega so tiste ožine mačji kašelj in sem plezal, kakor da sem deset let mlajši in je znoj tekel v potokih, sem se celo ustrašil, da me bo kakšen vročinski udar udaril. No, tistega Rambota pa ni bilo nikjer in sem se ga v eni stopnji, kjer bi se nedomačin lahko zaplezal, odločil počakati, čeprav sem vedel, da bom potem še bolj najebal, ko bom prednost izgubil! A takšen sem, dober, plus čik mi je zadišal. In sem si celo dva privoščil, preden je prijatelj prisopihal do mene. So me njegov blaten in oznojen obraz in malce bolj plitvo dihanje prav v dobro voljo spravili. Sem spoznal, da domač teren je pa le domač teren in da mladi jamar ni vajen blata in triurnega zatikanja po stopnjastih ožinah. Sem ugasnil cigareto in ga (malce privoščljivo, priznam) vprašal, če bova naslednji teden njegovo mamico dol peljala, da si čas rezerviram, in je malo pomislil, potem pa se odločil, da morda naslednje leto. Da bo še malo potrenirala vmes … Nekje na sredini jebade sem ga vprašal, če je kaj spremenil mnenje o naši krasotici, pa je mladi jamar trmast, ni hotel priznati, da se malo matra. Da gre bolj počasi, ker si še znamenitosti in lepote ogleduje, ampak nekje proti koncu novih delov je pa tudi on presenečeno priznal, da se mu dol grede ni zdelo, da je toliko zajebanih stopenj zapored. V bivaku na 200 metrih sem celo ene tri uspel prižgati, preden je prostopicljal, a kave ni hotel, da ga bo na kako pritisnilo. In sva pičila proti površju brez kakšnih velikih težav, le zelo veliko sem kadil. Ponavadi nimam toliko časa toliko cigaret udušit. A priznal pa vseeno ni, si je še vedno kukr ogledoval lepote ali pa je pil, točil vodo, jedel … Ven sva prikopala že v debeli temi, v luknnji sva bila skoraj dvanajst ur. Sva zasvinjano opremo slekla pred bivakom, zakurila, potem sem mu pa malce vode na stopnicah točil, da se je opral, ker je moral proti domu, saj je mu je ob desetih zvečer začel študentski šiht. Rokice in obraz sem mu asistiral, ko je začel razmišljati, da ima pa tudi lulico umazano, ker je šel v jami večkrat lulat z umazanimi rokami, sem pa kar zaprl plastenko in se za peč preselil. Ker nekje je pač potrebno potegniti črto, ne?!

Maks je odpeketal, jaz sem pa debelo kuril in čakal Anžija in Matjaža. Hrana mi ni pasala, kava pač. Sem skuhal celo džezvo, še za Matjaža, a ko ga ni in ni bilo, sem spil še njegovo polovico.  Se je potem tudi meni črevo oglasilo, a ker sem bil sam, bi raje v hlače pritisnil kakor v gozdu poiskal kakšen prostorček in tvegal, da mi medved potrka na rame. Sem raje še en kofe scmaril in užival ob peči, ko sem pa ravno začel že o medvedih razmišljati, sem pa za vsak slučaj še vrata bivaka zaklenil. Plus vsake toliko sem malo ven posvetil in pogledal … V debeli debeli noči je pa strah pred medvedi izginil, ker se je pojavil strah pred Anžijevim atijem. Ker če mulca še nekaj časa ne bi bilo ven, bi ata Tom prinorel gor in mene zbrcal zaradi neodgovornosti, Anžija bi pa iz jame za uhlje zvlekel. A na srečo sta potem vseeno kmalu prišla in sem nam še en kofe skuhal (no, Anži ga ne pije, on si je pir odprl), da sta se še od znotraj pogrela. Sta poročala, da se bomo z naslednjo akcijo zelo verjetno uspeli prebiti na globino 370 metrov in da Čaganka gre in bo šla, potem je pa Klemi klical, da je potrebno streho bivaka izmeriti. Ker zdaj so na srehi zabite deske in prek njih polivinil, v soboto pride pa še pločevina. In sva z Matjažem na streho po lestvah splezala, a me je bilo strah bolj kot na dnu Čaganke. Ker polivinil je bil prekrit z ledenim ivjem in drseč ko sto mater in sploh nisem vedel, ali bom do slemena prikopal, tako je drselo. Ko sem se končno slemena zagrabil in si hotel oddahniti, je pa spodaj nekaj zaropotalo in zavpilo. Matjaž se je z Lestvami vred zvrnil na hrbet med skale. Na srečo si je samo malo brado prebil, po njegovih besedah manj kakor ponavadi pri britju, potem je prišel asistirat še Anži in smo se tresli na strehi ko premrzli cucki. Sem bil prepričan, da bomo reševalno klicali, edina olajševalna okoliščina bi pa bila, da bi nas iz tam lažje odpeljali kakor iz Čaganke …

Doma sem si že v novem dnevu privoščil en dober kofe, tiste blatne kepe v garaži se pa zagotovo vsaj tri dni ne bom dotaknil!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA