Home > Razno > Kamnosek

Kamnosek

9. decembra 2013

So ga lani enkrat prijatelji poklicali, če gre z njimi v jamo in je bil kar vesel povabila. Da naj ga kar poberejo, ko bodo mimo prišli. Ker je itak taprav jamar, za jame si vedno vzame čas. A se je takrat uštel, ker ko so prišli ponj, bi njegovo soprogo skoraj kap od šoka. Sta praznovala obletnico poroke ali kaj, polna hiša ljudi, on bi pa šel. Da so bili itak že vsi skoraj na odhodu, je poskusil, pa mu ni uspelo. Je bila soproga tako jezna in neomajna, da je moral ostati doma. A ko lahko pride, potem se ve, da je prišel. Ko smo zadnjič prišli do bivaka, je Andrej že skoraj dve uri lomil kamenje. Le toliko je postal, da smo se lahko pozdravili in da se je lahko s ponosom pohvalil, da je pot do vhoda v jamo stolkel praktično v prafaktorje in je že spet zavihtel macolo. Potem smo skakali po strehi in pod njo pa vsake toliko v bivak, vsakič pa smo noter prinesli tudi blato. In sem se spomnil Andreja, ki nam je že prav iz vida izginil nekam v gozd proti vhodu v Čaganko, le macolo smo slišali ropotati. Sem mu predlagal, da bi malo kamenja, ki ga je nalomil, pred vhod v bivak natresli in se je takoj strinjal. Sem se napotil proti enemu od kupčkov, da bi zagrabil par kamenčkov, Andrej je pa macolo vzel in se postavil ob ogromno skalo. Se mi je kar malo za malo zdelo, da se je strinjal z mano, potem se je pa spet enega tretjega posla lotil. A me je pomiril, da bo dvorišče kar on uredil, samo kamenje da mora prej nalomit. In je grizel tisto skalo in jo nosil pred vhod, da še malicati ni imel časa. Ko smo mi pojedli, je pa on že pred vhodom vse uredil in še sam malce prigriznil. A zelo na hitro, ker kdo pa ima čas postavati okoli brez dela?! Vmes je še na strehi malo pomagal, potem je pa slučajno odkril še mojo sekiro. Ki že dolgo ni več moja, že ene dve leti je pred Čaganko, za kakšno poleno presekati ali kaj. In če je od vseh, potem je na koncu prav takšna, kakršna je bila. Vsa od kamnov skrhana in uboga. In je bil prav jezen, kako za sekiro skrbim, čeprav sem mu povedal, da ni več moja in je bogico s tavelikim kladivom vsaj malo poklepal ter obžaloval, da ni imel s sabo brusilke, da bi ji lahko zares pomagal. Malo pred nočjo je moral oditi, da že najmanj dve uri zamuja in da kar gre. Sem mu pomagal odnesti orodje do avta in med potjo pokazal en kamen na poti, ki ga moj avto vedno udari s podvozjem. Če bi še tistega enkrat ob priliki, ko bo spet gor, lahko urihtal. In itak da ni to noben problem za njega, je kar takoj zavihtel macolo in kramp, da se mu je čez pol ure še bolj mudilo. Zato mu nisem pokazal še dveh kamnov, ki me tudi motita, mu jih bom naslednjič …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.