Home > Razno > Kirurg

Kirurg

30. decembra 2013

Pred ne tako davnim časom sem na cesti slučajno srečal sošolca. Bilo je poleti, jaz v katkih hlačah, nekih šlapah in mikici, model v obleki z belo srajco, kravato in visoko zloščenimi čevlji. V bistvu me je on spoznal in ogovoril in sem potreboval kar nekaj časa, da sem postarani obraz spojil s spominom na tistega mlajšega spred davnih let iz srednje šole. Kar tam na ulici sva stoje obujala spomine, niti na kavo ni imel časa iti, na hitro je navrgel predvsem mojih nekaj najbolj kolosalnih neumnosti, ki so se mu najbolj zarezale v spomin ter se pri tem krohotal na nek tak ne preveč neprijeten način. Omikan, mi je najprej prišlo na misel, plus za vse tiste moje neumnosti, ki jih je opisoval, je dokaj nevsakdnaje in ne najbolj pogosto uporabljane besede uporabljal, da sem dobil občutek, da govorim z zelo uspešnim človekom. Človekom, ki mu je v življenju uspelo. Ki je lepo oblečen, se izbrano izraža in niti na kavo nima časa iti. Potem je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in kje vse je že zasledil pisanje o meni, da mi je bilo kar malce nerodno, ko sem v tistih kratkih hlačah mencal pred njim in se poskusil spomniti kaj konkretnega o njem. Pa ni šlo, kakšnih velikih in globokih impresij v moji glavi nisem našel o njem, zato sem kar direktnega butnil, ko sva se že poslavljala. Da to je že ok, da ima on o meni tako lepo mnenje, ampak da on mora biti pa zihr ena velika in uspešna zverina, ko je sredi poletne pripeke zrihtan ko iz škatlice. In mu je malo nerodno postalo, da je vojaško šolo delal in potem sicer kar uspešno gradil kariero, a mu je enkrat vmes tista hierarhično poudarjena organizacije dojadila in je zamenjal službo. Je receptor v enem ne tako majhnem hotelu postal. Dobro, kakšnega velikega vtisa s svojo funkcijo name ni napravil, to moram že poudariti, a je zadevo na razhodu vseeno uspel vsaj deloma popraviti, ko je že skoraj prek rame navrgel, da je služba za en klinc, edini plus pa je, da uspe sem pa ke kakšno mlado in bogato turistko nategniti. Nategniti nategniti, ne ogoljufati!

No, zadnjič sem pa v Ljubljani trapljal na en sestanek in me ogovori en ostareli striček. Da če sem to jaz in kje da se skrivam. Se je predstavil, na en mah naštel nekaj mojih najbolj kolosalnih neumnosti, ki sem jih ušpičil v srednji šoli, potem je pa po mojem izrazu verjetno ugotovil, da ne vem povsem točno, kam bi ga del. In je pojasnil, da je v paralelko hodil in kje vse skupaj sva žurala in se še je trudil, meni se pa nobena lučka ni prižgala. Oblečen je bil povsem normalno, torej kot jaz, besed ni uporabljah izbranih, torej kot jaz in sem kar nekako dobil vtis, da mu kaj preveč v življenju že ni uspelo. Še posebej, ko je začel naštevati, kaj vse mojega je že bral in da občasno tudi na blog poškili in podobno, celo čas za kavo je imel, ki ga pa jaz enkrat za spremembo pa res nisem imel. Je omenil, da je kirurg in da je v bistvu nezadovoljen, da mu gre staranje na živce (drugo besedo je uporabil), potem sem pa že moral odpeketati. Že skoraj v hrbet so me zadele njegove besede, da rezanje ljudi sploh ni več zabavno, da je edini plus ta, da kakšno mlado medicinsko sestro še na hrbet lahko obrne, potem sem se pa že zatopil v telefon, ki mi je kazal, kam moram iti. Ja, saj mi je nerodno, da moram za kakšno lokacijo v Ljubljani najti pogosto navigacijo uporabiti, a takšen sem, kaj čmo. Me je tista nagravžno tečna tetica iz telefona, ki tudi pešču razlaga, naj se pripravi, da bo čez deset metrov treba zaviti na desno, uspešno spravila na cilj, ko sem pa že skoraj vstopil v lokal, me je pa zadelo. Sem se spomnil današnjega kirurga, kdo in kakšen je bil, ko smo ga skupaj žurali v šolskih dneh. No, v bistvu se kaj veliko o njem v mojih registrih ni prižgalo, le nekega svinjsko mrzlega zimskega jutra sem se spomnil, ko smo kofetkali pred odhodom v šolo v tedaj najbolj priljubljenem lokalu. Nekaj mi je z mize na tla padlo, vžigalice ali cigareti, ne vem več, a sem se moral skloniti pod mizo in ko sem s pogledom zaobjel prostor iz žabje perspektive, vžigalic nisem zagledal, sem pa videl, kaj je imel tedaj današnji kirurg oblečeno. No, seveda, kavbojke, kakor smo jih imeli vsi, s Ponterosa najbolj verjetno, a pod njimi je imel oblečene najlonke. Ženske najlonke. Sem potipal, tako nejeveren sem bil, da je model kar malo v strahu poskočil. A kaj dosti se sekiral ni, mu ni bilo nič nerodno ali kaj, le mirno je pojasnil, da je bilo zjutraj tako mrzlo, da se je vrnil v hišo in oblekel mamine najlonke. Ker da drugega za pod hlače sploh nima. Pa še pohvalil jih je, da so kar prijetne za nosit. Se mi je takrat ta razlaga zdela logična in ga sploh nisem vprašal, ali je imel oblečene hlačne nogavice ali samostoječe s podvezicami ali pasom, tokrat, ko sem bil ravno na tem, da vstopim v lokal, sem pa kar resno malo razmišljal, ali bi stekel nazaj in ga vprašal, ali še nosi najlonke. A nisem. V bistvu ni bilo tako mrzlo …

fork-knife

Comments are closed.