Home > BlogXtreme > Kostanjeviški tavh

Kostanjeviški tavh

22. decembra 2013

Dare in Uroš sta se na povabilo kostanjeviškega kluba potopila v zadnji sifon, v katerega je do zdaj pokukal le pokojni Tomo. In ko gresta dva potapljača v jamo, polno ožin in blata, to pomeni veliko spremljevalno ekipo. Ponavadi je ekipo kar problem nabrati, tokrat je zadevo olajšal Maks, ki s sabo ni pripeljal le mamice, temveč kar ekipo trinajstih jamarjev. So bili že krepko pred nami pred jamo, midva z gospodom Grahom sva zamujala, ker sem nekako računal na Daretovo prislovično točnost in sem si jutranji spanec malce podaljšal za par minut. Včasih se splača, se zgodi kaj lepega. Jaz sem ugotovil, da še nisem v meni in sem moral najprej celo kavo spiti, da je jutranjka popustila in sem lahko odtočil, očitno še nisem povsem za v smeti, le prespim jo verjetno ponavadi. Dodatnih par minut je pa tudi gospodu Grahu koristilo, je dobil že navsezgodaj petelinji zajtrk in je bil čist vesel, ker še vedno ni ugotovil, da če bi doma cel dan recimo vodo v ustih nosil (in bil posledično tiho!), bi bil tega veselja zagotovo večkrat deležen. In sva se tako vozila proti Kostanjevici vsak s svojimi veselimi mislimi, celo sonce je posijalo. A smo mi prfuknjeni? je povsem resno vprašal nenadoma in še preden sem lahko odgovoril, da potrebujem več informacij za relevanten odgovor, si je tudi že sam odgovoril. Pritrdilno! Da samo jamarji smo dovolj udarjeni, da gremo na tak lep dan v jamo. No, potem sva se pa že pred jamo pripeljala in to hkrati z Daretom in Urošem, torej zamuda ni bila prehuda. Sem izstopil iz avta in razneženo opazoval potoček pred jamarskim domom, v katerem sem nameraval kasneje kombinezon končno enkrat po dolgem času dobro oprati, ko me je prešinila zla slutnja. Sem nemudoma pokukal v zaboj in kombinezona seveda ni bilo notri! V soboto smo namreč imeli akcijo v Čaganki, Dejan, Tico in jaz in je Dejan pozabil svoj kombinezon doma. Ker kondiciranje bolj potrebuje kakor jaz, sem mu odstopil mojega (malce prevelikega, le v trebuhu ga je rahlo vezal) in ga je seveda zasral do amena, čeprav je Čaganka v tem letnem času povsem suha. Ga je premočil od znotraj na ven in se je potem zemlja prijela … Zvečer smo imeli potem še klubsko prednovoletno rajanje v najboljši bistriški gostilni in se je Alenka izkazala, celo tako zelo, da sem se bal, da čez ožine v kostanjeviški ne bom prišel! Kombinezon sem potem proti jutru obesil v garaži, da se posuši, nato sem ga pa doma pozabil. Klasika. Zadevo so na srečo rešili Kostanjevičani, ki so mi posodili enega njihovih, a ker je bil malo manjši, sem ga zamenjal z gospodom Grahovim. Ki je malce manjši od mene, tako da sva oba trpela. On sicer malo manj, ker je imel že jutranjo aerobiko in je bil malo bolj šlang kakor ponavadi, a če jutranje aerobike ne bi imel, ga zagotovo ne bi dobil. Ga poznam. Tako je bil pa še malo raznežen in je popustil, a že ko smo v prvo blato legli, mi je bilo žal, da sem ga oblekel, ker je ves čas pizdakal, da naj malo pazim, da mu ga ne bom preveč zasral! In se pri tem seveda ni hecal. Jap, jeba je to, sem prepričan, da bom na kakšnem klubskem srečanju leta 2024 še vedno dobil pod nos, kako me je takrat rešil, ko se je žrtvoval in mi posodil kombinezon …
Kakor koli, toliko šerp je bilo, da smo se razdelili v dve ekipi. Prva je nosila opremo za potapljače in tiste težke prasice čez zelo zelo dolg in zelo ozek meander trogati ni mačji kašelj! Res je, sem že izkušen jamar postal in sem vedel, katero transportko zagrabiti, tisto s potapljaškimi flašami sem recimo takoj izpustil, kakor da sem gada zagrabil, a v ožinah smo si jih itak morali podajati. Za mano pa gospod Grah, ki je pizdakal, kako njegov kombinezov nič ne mirkam ali se je pa smejal, ko sem se kje zataknil. Ko se je zataknil potem tudi on, je bil pa prepričan, da ga kdo za nogo zadaj drži in se heca z njim … Resno! Je kar trajalo, da smo do zadnjega sifona prišli, jaz bolj ko ne slep, ker sem tako kuhal, da so bila očala non stop zarošena. Potem smo pospremili Dareta in Uroša v vodo in s klici navdušenja pozdravili drugo transportno ekipo (Maksa in njegove kokice), ki je prinesla sendviče, sladkarije, pivo in vodo. So nosili še celo več ko mi! Smo se vrgli na hrano, ko da že tri dni nismo jedli in za silo potešeni spili še Tomov cviček, ki ga je Anži pustil zunaj za likof, pa so ga pridni jamarski trpini prinesli v luknjo. Vseh pet kilogramov! Smo med jedjo in pitjem malo klepetali in me je recimo nadvse čudilo, da Maksova mamica in njegove in njegovi v meandu niso nič trpeli. Nobenemu ni bilo nič vroče in vsi so s smehljajem na ustnicah priskakljali do konca, da sem se že resno spraševal, če je z mano kaj narobe, dokler Maks ni mirno priznal, da pač lažejo, da jim je naročil, da mi ne smejo nič povedati o trpljenju ali čem, ker da potem itak jaz sam dodam!
Ko smo spraznili njihove transportke, se je prva ekipa olajšana počasi odpravila proti izhodu, mi smo pa počakali, da Dare in Uroš vsak svoj pir spijeta in spakirata vse, potem smo odskakljali tudi mi. Je šlo nazaj bolj težko, ne vem, zakaj, in čeprav sta recimo podihala ves zrak, so bile flaše še bolj težke kot prej! Med vračanjem je predsednik Kostanjevičanov še sam skočil ene tri metre globoko v nek sifon, da vidi, kako zgleda potapljanje, čeprav se je nato nekaj izgovarjal, da je samo predpranje udaril. A ni ostal dolgo čist, ker se v novih delih do kolen udiraš v blato, podobno pudingu. Po gostoti in barvi, če govorimo o čokoladnem, če o vaniliji, pa samo po gostoti …
Zunaj je bila že tema, a ni bilo premrzlo in smo v tistem lepem potočku opremo oprali. Jaz sem opral škornje in rokavice in čelado, kombinezon je bil pa itak gospoda Graha in sem mislil, da ga bo on opral, a je čisto znorel. Očitno tudi enkratletni petelinji zajtrk ne drži cel dan! Oprani smo bili hitro, preoblečeni pa še hitreje, ker so pregovorno gostoljubni Kostanjevičani v zakurjeni sobani svojega jamarskega doma postregli okusen golaž. Sem se odpravil za vonjem, ves čist in preoblečen, med potjo me je pa slaba vest ugriznila. Ker sta Uroš in Dare še vedno prala svojo opremo! Sem se zaustavil, enega prižgal, potem pa stopil do njiju. In jima pošteno priznal, da mi je malo nerodno, ker jima nisem nič pomagal prati, da zdaj jima pa tudi ne bom, ker sem že preoblečen in sem šel s slabo vestjo na toplo malico. Golaž, da bi ga angelčki jedli, če bi ritke imeli, sem celo dvakrat vzel, da je bil pa res dober, pa je dokazal tudi gospod Grah, ki si ga je sipnil štirikrat. Domnevam, da petelinji zajtrki, če nisi vajen tovrstnih zadev, človeka zlakotnijo in mu poberejo energijo …
Siti in ogreti smo počasi odhlačali proti avtomobilom in že v hrbet nas je zadela Uroševa obljuba (z Daretom sta še vedno prala!), da bo naslednjič vso opremo stlačil samo v tri prasice, ki jih bo potem z lahkoto opral, kako jih bomo mi nosili, ga pa ne bo zanimalo!
Pa z moje strani povabljenega Marka Z. sms me je zadel, se je opravičeval, ker ni mogel z nami na akcijo. In sem bil res vesel, da ni prišel, ker res ne vem, od kod mi misel, da bi v tistem blatu užival. Ko sem se skoraj minuto trudil, da sem iz godlje potegnil škorenj, ki ga je zagrabil vakuum v blatu, je namreč gospod Grah spet mirno konstatiral, da če je pa kdo prfuknjen na tem svetu, potem smo pa to zagotovo jamarji. Da kaj nam je tega matra v blatu treba! In potem mirno in z velikim guštom s poličke skočil v največji drek, da se je skoraj do pasu ugreznil …
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.