Literarc

Danes sem sodeloval na najboljšem literarnem večeru ever. No, literarnem popoldnevu, če smo malenkostni. V osnovni šoli Center otroci povedo (oziroma napišejo), kaj bi radi postali, učiteljica nato organizira srečanje z nekom, ki to je, kar si želijo postati. Če želi nekdo postati dimnikar, potem se sreča z dimnikarjem, če nekdo želi postati pesnik, se sreča z mano. Ali meni podobnim, tokrat sem bil pač to jaz. Sicer mi je bilo najprej malce smešno vse skupaj, da bom sam sedel z dvema deklicama petega razreda v nekem lokalu in jima razlagal, kaj pomeni biti pisatelj, a ko sta prišli, sestri dvojčici, sem zelo kmalu pozabil, da sta še otroka. Načitani in inteligentni, duhoviti, radovedni. Se ukvarjata z milijon stvarmi, poezija je le ena od teh, zelo radi in zelo veliko bereta. Skoraj dve uri smo klepetali, a na koncu sem vseeno poudaril, naj pesništvo (ali pisateljstvo) ne postane njun primarni poklic. Če nočeta biti lačni kruha. Glede na to, da sem ravno nova očala kupil, bi jima lahko predlagal, naj gresta k optikom, tam je denar, kaj denar, zlato, a nisem šel v detajle. Saj sta nadvse načitani in se ni za bati, da se bosta napačno odločili …

Potem sem imel pa še večerno kavico z dr. Stibrotom, ki je bila pa tudi nadvse edukativna. Smo v debati na močne ženske in copatarske moške nekako zašli. No, ne nekako, nekdo je vprašal dr. Stibrota, če on kamin prižge s kocko ali kako drugače in je pravi možakarski možakar suvereno prikimal, da s kocko ter dodal, da z jušno. In itak smo vsi debelo pogledali, da je moral nato pojasniti, da še nikoli v življenju ni prižgal kamina in da se mu tudi sanja ne, kako se to počne, da to pri njih doma počne njegova ljuba Mojčka. Kar je sogovornika nadvse žačudilo, da kako jo je pripravil do tega, da pri njih doma se žena kaminu niti približa ne. Je verjetno želel recept, kako postaneš pravi možak čez noč, a mu dr. Stibrota recept zagotovo ni bil po volji. Je mirno povedal, da je njegova predraga že dvakrat dobila pogojno povratno avtobusno vozovnico za Muhaber ter da se zdaj celo boji domov k mami na obisk, ker ne ve, če bo lahko še domov pršla … Sem kar videl, kako je začel sogovornik kalkurirati in razmišljati in potem opustil misel, da bi sam podoben trening doma udaril, ker je verjetno spoznal, da bo on dobil Meractorjevo polivinilasto vrečko, v katero bo spakiral svojo imovino in nepovratno avtobusno vozovnico za k mamici … Potem je dr. Stibro še povedal, da je njegova v nekakšnem obdobju pucanja in da je non stop na kolenih in sem, da bi spremenil temo, hitro jaz s predlogom uskočil, da če je že na kolenih, naj ko pride domov, samo … Eh, to je pa že druga zgodba!